»Slovensko zgodovinopisje ga šteje k svojim utemeljiteljem, nemško raziskovanje
ga mora prej še odkriti.« S temi besedami na zadnji strani platnic sta v
Rimu živeči avtorici, glavna avtorica Nemka s severa in soavtorica napol Slovenka
napol Italijanka iz Trsta, pospremili med bralstvo nemško govorečih dežel pregledno
znanstveno delo o kranjsko-slovenskem polihistorju, katerega ime in podoba
sta v »razširjeni« Kranjski, današnji Sloveniji, postala že kar nekakšna zaščitna
blagovna znamka oziroma vztrajna spremljevalca skozi življenje vseh današnjih
generacij Slovencev. Nemški znanstveni, strokovni in kulturni srenji pa, kot da bi
se Valvasor po končani prvi svetovni moriji 20. stoletja nepovratno odmaknil v
»svet onstran Karavank«, saj bi od zadnje monografije o njem in njegovem delu,
izdane v nemškem jeziku (P. Radics, 1910), čez dve leti minilo že celo stoletje.
Avtoricama gre vsekakor pritrditi, da bo nemška strokovna srenja našega polihistorja
morala šele odkriti, a moramo trditvi dodati, da ga ne bo odkrivala čisto brez podlage
in prvič, temveč ponovno. Nanj so sicer pozabili celo njegovi na novo odkriti
biološki potomci, danes po večini raztreseni prav po nemško govorečih deželah,
od raziskovalcev preteklosti pa v sosednem velikem morju nemškega jezika vedo
za Valvasorja le maloštevilni poznavalci slovanske soseščine, še največ seveda v
Avstriji. Prezrt ostaja kljub dejstvu, da ga tudi sodobni nemški bralec lahko prebira
in brez posebnih težav razume v izvirniku (spomnimo na Trofenikovo münchensko
faksimilno izdajo Slave), medtem ko je slovenski, ki ga Valvasorjev opus najbolj
neposredno nagovarja, kljub dobrim obetom in napovedim še vedno prikrajšan za
prevod glavnine Slave vojvodine Kranjske v svoj jezik.