Pravijo, da je Slovenija dežela na prepihu. To naj bi pomenilo, da je Slovenija prehodna dežela in da so tu prek vedno vodile številne poti. Tako je v najstarejših časih vodila od vzhoda jantarska pot, ki je nekje mimo današnjega Ptuja in Ljubljane omogočala tovorjenje takrat izredno dragocenega jantarja v Italijo. Druga taka pot pa je prinašala jantar v Italijo s severa po dolinah Soče in Nadiže. Kasneje je v smeri zahod – vzhod tekla skozi naše kraje znamenita rimska cesta, ki je povezovala središče rimskega imperija z njegovimi vzhodnimi pokrajinami. Pri Emoni, današnji Ljubljani, se je od te ceste verjetno odcepila pot proti Kranju in najbrž so že v antiki poznali tudi vsaj nekatere prehode preko Karavank, čeprav so bile Karavanke v tem času premogočna naravna ovira, da bi lahko govorili o pomembnejšem prometu proti severu. Gornjesavska dolina je tako bila več ali manj prometno izolirana. Šele stoletja kasneje so se razmere pričele spreminjati, ko je stekel promet najprej preko Jezerskega in Ljubelja; preko Korena pa šele potem, ko so nekako med leti 1200 in 1400 naselili gornjesavsko dolino. Ta razvoj lepo ilustrirajo prve omembe mitnic na teh prelazih…