V času reformacije so kranjski deželni stanovi (prehiti; gospodje; vitezi in plemstvo: mesta) šteli od sto (1543) do 150 (1577) članov, od tega polovico vitezov in nižjega plemstva. Precejšen del teh članov pa do udeležbe na deželnem zboru ni imel interesa. Protestanti so prevladovali v treh svetnih stanovih. Dokler je deloval mehanizem davčnih odobritev, so stanovi lahko v prid reformacije izvajali pritisk na (katoliškega) deželnega kneza. To se je spremenilo 1578, ko so stanovi notranjeavstrijskih dežel (Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška) proti negotovim verskim koncesijam pod pritiskom turške nevarnosti prevzeli trdne finančne obveznosti pri obrambi, pozneje pa celo njihovo neposredno izplačevanje (Koroška in Kranjska 1625 in 1628). Kolikor trdnejše so bile finančne obveznosti, toliko manjša je bila politična moč stanov, to pa je olajšalo zmago deželnoknežjega absolutizma.