Vojne so v zgodovini človeštva najtesneje povezane z nasiljem. Njegova posledica so tudi smrtne žrtve kot najbolj skrajni in tragični vidik vojnega dogajanja. To velja še zlasti za drugo svetovno vojno, ki jo opredeljujemo kot totalno. Slovenija sodi v evropskem okviru glede izgub človeških življenj med drugo svetovno vojno in neposredno po njej z okoli 97.000 smrtnimi žrtvami med visoko prizadeta območja, v tedanjem v jugoslovanskem okviru pa dosega povprečno stopnjo prizadetosti.Druga svetovna vojna je na Slovenskem vzpostavila prakso radikalnega nasilja, katerega dinamika je bila pogojena z uvedbo različnih okupacijskih sistemov in prepletanjem raznovrstnih nasilnih procesov, ki so temu sledili zaradi odpora okupatorjem, zaradi revolucije, protirevolucije, kolaboracije in državljanske vojne. Zlasti nemški okupator je na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem nemudoma odgovoril na odporniško akcijo predvsem z množičnimi streljanji talcev ter z ukrepi proti družinam, kot je npr. internacija v koncentracijska taborišča, kjer so mnogi izgubili življenja. Italijansko nasilje v poskusih odstranitve partizanstva v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem sprva ni doseglo razsežnosti nemškega nasilja, dokler ni v letu 1942 tudi to eskaliralo zlasti v Ljubljanski pokrajini (streljanja talcev, odgoni v koncentracijska taborišča itd.).Partizanstvo je ob svoji temeljni usmeritvi nasproti okupacijskemu aparatu tudi nastopalo proti domačemu prebivalstvu v primerih njegovega dejanskega ali domnevnega sodelovanja z okupacijskimi oblastmi, pri čemer je zlasti v dogajanju v Ljubljanski pokrajini spomladi in poleti 1942 opazno revolucionarno ozadje. Procesi, ki so tekli v smer poglabljanja medslovenskega konflikta oziroma državljanske vojne predvsem v Ljubljanski pokrajini, ko je tudi protirevolucionarna stran izvajala raznovrstno nasilje proti domačim nasprotnikom, so imeli za posledico, da je ta pokrajina v času okupacije in neposredno po njej utrpela najvišjo populacijsko izgubo. Ob omenjenem medslovenskem nasilju, ki postoma, a v manjši meri zajame tudi nekatera območja v drugih pokrajinah, seveda okupacijske oblasti izvajajo najbolj nasilne ukrepe vse do konca okupacije, pri čemer je v t. i. očiščevalnih akcijah pogosto trpelo predvsem civilno prebivalstvo. Okupator se je tako vzpostavil kot dejavnik, ki je z ničemer izzvanim napadom na Jugoslavijo povzročil med drugo svetovno vojno največ smrtnih žrtev na Slovenskem; to prvenstvo ohranja tudi če upoštevamo nasilni epilog druge svetovne vojne s povojnim obračunom zmagovitega partizansko-revolucionarnega tabora s protirevolucijo in kolaboracijo.