Z zmago zavezniškega orožja nad nacističnim taborom naj bi se maja 1945 začela nova doba miru in ponovne vzpostavitve demokratičnega reda. Toda kot nasledek medvojnih tragičnih oziroma zločinskih dogodkov je ob koncu vojne nastopilo tudi obdobje poravnave računov oziroma kaznovanja odgovornih za omenjene dogodke. Ker je med večletno okupacijo v teh izrednih razmerah prihajalo tudi do neenotnosti, kolaboracije ali celo do državljanskih vojn, je povojno prizadevanje za pravično (raz)sojenje dobilo še dodatne razsežnosti in imelo za posledico, da se za precejšen del prebivalstva izredno stanje in trpljenje takrat še ni končalo. V zavezniškem ujetništvu se je ob koncu vojne znašlo skoraj enajst milijonov nemških in drugih vojakov, od tega dve tretjini na zahodni fronti. Večina le-teh se je kmalu vrnila domov, kar pa ni veljalo za tiste v sovjetskih taboriščih za vojne ujetnike, kjer jih je skoraj en milijon zaradi naporov in slabe oskrbe umrlo. Toda tudi v zahodnih ujetniških taboriščih je zaradi istih razlogov umrlo nekaj deset tisoč ujetnikov. Še slabše se je godilo s sovjetskimi državljani, ki so se ob koncu vojne znašli na Zahodu, a so jih zavezniki v skladu z jaltskim sporazumom vrnili v matično državo, kjer so povečini doživeli nemilo usodo. Podobno tragične posledice je imel zavezniški sklep o izgonu nemškega prebivalstva iz srednje in vzhodne Evrope v Nemčijo, kar je bilo tudi posledica dejstva, da so te manjšine ponekod imele vlogo pete kolone. Posebej nasilno z več deset tisoč mrtvimi je ta izgon potekal na Češkoslovaškem. Načelo kolektivne odgovornosti so sovjetske oblasti po vojni kot že prej uporabljale tudi v primeru manjših narodnostnih skupnosti, npr. krimskih Tatarov in Čečenov, ki so jih zaradi obtožbe o kolaboraciji z nacisti izgnale v Sibirijo. Za celotni evropski prostor pa je bil tedaj predvsem značilen obračun s kolaboracijo. Ker so posamezni deli prebivalstva sodelovali z okupatorskimi oblastmi na zelo različne načine in tudi v kontekstu tedaj nastalih državljanskih vojn, je tudi povojno zadevno dogajanje večkrat – posebej v srednji in vzhodni Evropi pod sovjetskim vplivom – preseglo pravne okvire doseganja pravičnega kaznovanja in prešlo v obračun z dejanskimi ali potencialnimi nasprotniki novega režima v funkciji prevzema oblasti in spremembe družbenega sistema. V zahodni Evropi, posebej v Italiji in Franciji, je prišlo tudi do množičnega »divjega« obračuna s kolaboracionisti, pri čemer si je povojna oblast prizadevala tak razvoj zaustaviti in kaznovanje kolaboracionistov izvesti v okviru na novo vzpostavljenega sodnega sistema. Podobni procesi so tedaj potekali tudi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, čeprav na tem prostoru izstopa način obračuna s pripadniki kolaboracionističnih enot, ki so bili po koncu vojne s strani zavezniških oblasti vrnjeni iz Avstrije.