Avtor na podlagi nemških virov prikaže genezo politične orientacije celjskega nemštva od šestdesetih let prejšnjega stoletja do leta 1907, pri čemer posveča pozornost zlasti dogodkom, ki vplivajo na njeno spreminjanje. Tako ugotavlja, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih celjsko nemštvo odločno liberalno, v nacionalnem oziru pa bistveno manj napadalno do Slovencev kot nemštvo v Ljubljani, čeprav se po nemški zmagi pri Sedanu tudi v Celju okrepe nemško-nacionalna gledanja. Spremembo prinesejo parlamentarne volitve 1879, zlasti pa nastop Taaffejeve vlade in udarci nemški stranki na Kranjskem, ko se nemško-nacionalne sile v Celju odločilno okrepe in že sredi 1881 (še pred ustanovitvijo Združene levice) dokončno prevladajo. Do srede devetdesetih let je nato celjsko nemštvo strogo nemško-nacionalno usmerjeno, za razliko od Schonererja pa se zavzema le za močno Avstrijo na nemški podlagi, za gospodarske in socialne reforme v korist srednjih slojev in za enotno nastopanje nemških naprednih in svobodomiselnih strank na nacionalni osnovi. Zaradi napredovanja Slovencev se med celjskim nemštvom od konca osemdesetih let dalje vse bolj krepi občutek ogroženosti, ki privede do uveljavljanja radikalnejših stališč (vse-nemštvo, antisemitizem), ki pa v navedenem obdobju še ne prevladajo. Šele neugodna rešitev gimnazijskega vprašanja omogoči prodor novih elementov v politično orientacijo celjskega nemštva. Sprememba se kaže zlasti v skrajnem radikalizmu, v vsenemštvu in gibanju Los von Rom, antisemitizmu in poudarjanju superiornosti arijske rase. V desetletju pred I. svetovno vojno veje iz Deutsche Wacht veliko tistega duha, ki ga kasneje srečamo pri nacizmu.