V obdobju prve Jugoslavije se je izseljevanje usmerilo v zahodnoevropske države, zlasti v Francijo in Nemčijo. Med izseljenci je bilo najbolj zastopano kmetijsko sezonsko delavstvo, ki je prihajalo iz prekmurskega in medžimurskega bazena delovne sile. Sorazmerno velik delež sezonskih delavcev je odhajal na delo znotraj Jugoslavije (Slavonija, Banat, Bačka, Baranja). V razpravi sta izpostavljena sporazuma med prvo Jugoslavijo in Nemčijo o najemanju kmetijskih sezonskih delavcev iz leta 1928 in leta 1939. Oba sta določala organizacijo in potek odhajanja/vračanja, hkrati sta imela v dodatku priključena vzorca delovne pogodbe. Leta 1939 je bil sprejet tudi sporazum o stalnih kmetijskih delavcih in navodila o zdravstvenem pregledu. Izvajanje določil sporazuma je odmevalo v javnosti, kjer se pojavljajo tako negativni kot pozitivni odzivi na delovne pogoje in življenje v novem okolju. V obeh primerih je država najemnica (Nemčija) imela glavno besedo, zlasti glede določanja letne kvote, ki je zelo nihala od leta do leta. Razprava je del širšega projekta o izseljevanju Slovencev v Nemčijo in temelji predvsem na arhivskem gradivu in publicistiki.