V članku obravnava avtor odnos slovenske oblasti do položaja direktorja v gospodarskih
podjetjih v letih 1945 do 1990. Ugotavlja, da so v prvih povojnih letih ta odnos najbolj
pogojevale gospodarske potrebe in veliki razvojni načrti, zaradi katerih nova oblast funkcije
direktorja ni odpravila. Ko pa so v kasnejših letih v ospredje prišle ideološke in politične
zahteve, družba direktorjem ni bila več pripravljena priznati večje vloge in vpliva v
gospodarskem življenju. Direktorji so praviloma postali dežurni krivci za gospodarske in
druge napake. Šele proti koncu osemdesetih let, ko je gospodarska kriza napravila svoje, so
direktorji dobili bolj proste roke pri vodenju poslovne politike.