Evropske države so se glede preskrbe na vojne razmere začele organizirano pripravljati v
drugi polovici tridesetih let 20. stoletja, Jugoslavija oziroma Slovenija pa sta to vprašanje
začeli urejati šele neposredno pred izbruhom druge svetovne vojne. Slovenija se je znašla v
vrtincu draginje že konec leta 1939, naslednje leto je sledilo pomanjkanje osnovnih
življenjskih potrebščin. Organi oblasti so porajajoče se probleme poskušali urejati z raznimi
uredbami, kmalu pa se je pokazala potreba po omejitvi v preskrbi oziroma uvajanju dirigiranega
gospodarstva. (Ne)uspešnost tega početja se je izkazala že neposredno po okupaciji.