Po razgibani čitalniški in taborski dobi (1860—1872), po mlado- in staro-slovenskih obračunavanjih (1872—5) ter po obdobju pasivnega slogaštva (1876—9) nastopi na Goriškem čas prvaškega delovanja »vladnega oportunista« dr. Josipa Tonklija ob stalni in lutentni opoziciji, ki samostojno nastopi na predvečer prvega desetletja Taaffejevega vladanja. Osemdeseta leta v politiki krojijo osebnosti: na Goriškem dr. Tonkli, na Primorskem cesarjev namestnik baron de Pretis, v državi grof Taaffe. Za slovensko politiko na Goriškem je značilna zmernost v dejanjih, tržaško namestništvo onemogoča trdnejšo politično povezavo primorskih Slovencev (Goričani, Tržačani, Istrani). Padec Taaffeja najde Goričane zopet razcepljene, ta čas pa še poglobi narodnostna nasprotja v deželi.