Prispevek obravnava nedokončani in neobjavljeni rokopis slovenskega prevoda nove zaveze nekdonjega tržaško-koprskega
škofa Matevža Ravnikarja (1776-1845). Avtor prispevka skuša pri tem ugotoviti, zakaj niso bili objavljeni vsaj
nekateri deli tega besedila, glede na to, da je Ravnikar zasedal visoko mesto v cerkveni hierarhiji in je veljal celo za očeta
slovenske proze. Avtor podaja več možnih razlag, pri čemer poudarja predvsem Ravnikarjevo pripadnost janzenističnemu
gibanju, katerega pristop do svetega pisma se je razlikoval od stališča uradne cerkve.