lepo je kadar slišim na predavanju nekaj kar vem že od nekdaj od bogve kdaj v stavku pišem ni osebka ni skrit v povedku a kje sem to slišala kdo me je narobe učil kdo me ni učil poleg pisalnega stroja stoji nočna svetilka mestnik peti sklon pritisnem na gumb nočne svetilke kot bi pritisnila na tipko pisalnega stroja in pišem prva črka je svetloba ni naslov ni beseda svetloba mi razgrne druge črke ne misel ne beseda brez svetlobe ni nič brez luči nič ni črk ni pesmi tema mi zapira oči in se ji vdam brez koristi začetek je prva tipka luč najbolje je če se v temi najprej obrnem k zidu na srcu ne morem spati potem se teže upiram spancu in večji napor hoče imeti večji sad v resnici potem bolje in več delam zdaj ko vse to vem ko se zavedam to ni izgovor ni beg v trenutku sem pri oknu moja zagnanost dvigam rolo a tudi na cesti ni toka ne morem napisati če ni toka spominjam se da sem vse pozabila skrbelo me je za kuhalnik ki sem ga pri iskanju toka porinila na tla ali bo še delal ko bo tok žal mi je nemara bi delala nemara do jutra tako sem hotela a tok ni v moji moči kako toplo je bilo potem pri meni kakšen mir in ugodje