sirius plodonosni simbol k vragu in tudi smrt zadnja rima v sredi med njima je nekaj v sredi neopredeljivo z metaforo in vsem tem zanikrnim starim orožjem neosvojljivo ne ukaz ne morje ne kolhida v krogih krožiš okrog vprašanja sredine prestolonasledstvo prekletih neulovljivo z vsem tem obrabljenim starim orožjem ker smo tako že prihajali posamič in v gručah spominjajoč se junaških prednikov in svojih objokanih mater iztezajoč suhe jezike češ da dežja dežja ni smo prihajali z drobci prastarih molitev v prgiščih poklekali pred obzidji oltarjev kužnih kužna znamenja prinašajoč v nedrjih vse vse je razpadlo bogovi in ptice, oltarji nesmiselni spomeniki so ostali pred nami in mi smo v rojih naskakovali prazna obzidja lupine mrtvih bogov. z bratomorno vodo v stekleničkah v drevoredih valov kužnih morij prihajali vsaksebi vsak od svojega sanjskega vrelca voda slanih, slano je bilo morje morje je bila slana v naših nedrjih vedeževalci vsak zase. dežja dežja ni smo peli jaz sem zveličar je bilo vsakega geslo. bogov pa ni bilo več razpadla je ladja razpadlo je morje preroška deska v opažu tako. ampak to so že stare zgodbe nesite nesite mrliče močvirje že zaudarja sežgite mrliče iz starih prerokb. naša pavlihovska usta gnijejo med trstičjem k vragu še z njimi je docela nov začetek