vsadil bom vodo da bom videl njene rože kako bo cvetela med zelenim in zelenim kako bojo njeni listi kako bojo njeni prašniki njeni pestiči zanimivo bi bilo videti vaše obraze ko bi vas udaril svet zleknjene tako v svoje misli zariple od prekipevanja kako bi brizgnila voda iz njih kot iz baročnih fontan med in mleko eldorado vam pravim bogate zakladnice poletij jeseni pod noč teme pod točo pod kap in druga neurja onkraj lupine na naslednji strani listja zanimivo bi bilo videti iz povsem pietetnih ozirov poleg tega da bi bilo smešno in kratkočasno kar mislite si že dolgo nisem videl morja izdrto oko Slovenije povsem se je treba obrniti na levo potem ti nič ne uide tega kar ne vidiš ni in ne glej naj ne pohujšajo meči svetlobe ki cefrajo zatone meči žarkov tako te išče sonce tipa te v oko sika polifemu in se odvrneš in se zavrneš kaj pa te sili odstirati videz njega ne najdeš za njim pod svojo kožo ne najdeš sebe ampak čudež božji porečeš in te ne moti če ne porečeš več zanimivo bi bilo videti svet po tisočletju ali se bo ali se ne bo obnesel danes se ne ampak dan je deževen psovke padajo nate ker se ne kakor da je cepljen nate kakor da je tvoje seme jalovo ali da zastruplja zrak ker se ne vsako gibanje zastruplja zato nujne omejitve od tod do tod tekel boš po steni potem po stropu po drugi strani dol spet hitro po dnu in spet navzgor možnosti niso obilne zato pa svet obletaš od znotraj zanimivo bi bilo vaše obraze kako bojo tekli nazaj v preteklost prav kakor danes kakor se to kar naprej dogaja kakor udari svet se pokaže s svojo to ali ono rečjo in poči lupina izlizana od ljubezni podplatov istega gor in dol istih izpetih variant meni je vseeno meni je čisto vseeno če se ne bo obnesla voda bom zasadil ogenj Zoološka ura carl sandburg tisoč cvetov je rekel grobar lahko si kupite razglednice in pavje perje kostanj raste drugod izkoristite enkratno priložnost tega tisočletja edino priložnost prejšnjega in naslednjega in sploh oglejte si svobodo te arijske ptiče semitske plazilke rumenokožne papige sprevod si ogleduje kletko z velikimi afriškimi modi opice si ogledujejo sprevod večni sprevod pogrebnikov oglejte si nas prosijo usmiljenja ukročena bitja zaklenjena v svoje gumbe oglejte si nas kako smo vsi na istem tu stoje kričijo v tujih jezikih tudi mi imamo divjino poreče carl sandburg pljune in gre ne pride dalj ko do sebe koža mu zastira pot zverinjak odmeva v njem ki biva v kletki jezika in to je zdaj vse kajti zato govori ali molči pove kakšno pesem ali vsa leta ne misliš nanj in je kakor da ga ni svet je namreč dosti velik in slišiš kar se oglaša sebe ne slišiš ker nisi glas sebe ne vidiš ker nisi luč sebe ne čutiš ker nisi telo šel bi v službo praviš žal vse opice so zasedene tukaj si čisto odveč lepo se vrni v vrsto in glej in sliši in čuti divjina je divjina od primerka do primerka od kletke do kletke hočem v kletko porečeš bedak ne bodi bedak bodi no pameten porečeš saj veš kako je pobegnil bi v prostost tega ne preneseš nimaš živcev da bi zmogel toliko poguma ali pa nimaš poguma da bi zmogel toliko živcev kako je torej s tem s tem je tako ali drugače svoje boš dobil pa naj si bog dobil boš kar ti gre zato ni kaj izbirati kljuvaš kljuva po pesku molčiš molčati ko grob govoriš govoriti v veter greš skozi čas kar greš greš svojo pot kar greš kar greš kar nehaš svojo pot spet je čas ogleda bolj ko premišljaš med eno in drugo gnido bolj ti je to gledanje smešno niso samo oni predmet raziskav tudi nas ogledujejo in vprašuješ se ali ne z istim zanimanjem kakor mi nje kaj si le mislijo v teh tesnih kletkah njihove misli so tesne hodijo šepetaje govorijo z dolgimi premisleki previdni so v besedah ves čas se ozirajo za svojimi besedami njihovi kriki so kratki njihov smeh pridušen kretnje povite obračajo se okrog osi stojijo na zadnjih nogah s prednjimi se parijo