Kantor se je ustopil nadme, samo klobuk, potegnjen trikotnik, delec napoleonske čake je zazijal izza nočnega zidu, morda sem za hip zagledal konico nosu, zasvetil se je ob dotiku z neznanim žarkom in mi zagrozil čisto diplomatsko in strokovno: — Pazi se dečko, pazi, kaj delaš, pazi, da ne stopiš tjale, seveda ne vidiš kvadrata, zarisal sem ga s čebulo, vidi se šele, če prižgeš vžigalico, toda, bog ne daj, da bi prižgal vžigalico, lahko se vžgejo bencinski hlapi, ki sem jih raztrosil maloprej, ne oziraj se, moji pomočniki te premikastijo, zakaj ne postaneš kar lužica, zakaj se ne razdeliš v majhne polzeče delce, zakaj je toliko te tvoje telesne gmote, zakaj hočeš prav sem, tu stojim jaz, fant moj, sem ne stopi nihče preko mojega trupla … Zdaj sem mimo te strašne soteske, oddahnem si. Spomin na Kantorja postaja bolj oranžne barve. Kantor mi pride odpirat vrata, nasmejan, v zgornjem delu pižame in v hlačah, ki jih nosi izključno, kadar dela, vstopim v prostrano sobo, natoči mi whisky, sedem v naslanjač, ki je kot blagi oklep, nato mi naloži knjig in govoriva o Marcuseju, o Galbraithu, soba se počasi napolnjuje, skoraj celo noč vpijeva modrosti, ko odpre okno, je prijetno mraz v noge, glava pa kar gori, Kantor se sprehaja, sede na razmetano posteljo, nato prižiga težke smotke, soba je sajasta od njih, knjige prijemlje z nemarnimi gibi rok, tako da spolzi kakšen prst po platnicah in pusti vlažno sled, razkazuje mi svojo odprtost in pripravljenost, nato nekega trenutka postane težak, sede čisto blizu k meni in luč mi sveti naravnost v obraz, pravi: — Tega ne bi smel napraviti, končno sem že toliko star, nekaj spoštovanja bi moral imeti do mene, hudiča, saj bi ti bil lahko oče! Sneg naletava, da dobivam ne čeljust pravo ledeno skorjo. Patricija je šla kupit lešnike ali kostanje. Ni je nazaj že nekaj ur. Zdaj sedim v bifeju in se dolgočasim. V žepu imam Vjesnik u srijedu, pa se mi ga ne da razvijati, tako lepo je ujet v strani, tako tanek je, dokler je svež, potem, ko ga bom listal, bo nabrekel in nikdar več ga ne bom pravilno zložil. Patricija se je vrnila naslednjega dne. Rekla je, da je spala s Kantorjem, da ni mogla drugače, da jo je zelo nežno prisili v to stvar, da je plesal z njo in ji pripovedoval o meni, da me spoštuje, ampak da sem premlad in preveč zaletav, nato pa jo je kar preprosto vzel, nič ni vprašal in vse skupaj je bilo tako samoumevno, celo noč sta preplesala, starec, si je mislila in vendar je bil poln volje in duhovitosti, poln vranje črnih kretenj. Patricija se je vrnila in v lokalu je mraz. Šele pred pol ure so zakurili in peč se mora ogreti. Dobim svojo fižolovo solato, polito z bučnim oljem, vsrkavam jo z blazno naglico v ustih je vse požgano, Patricija mi mora še vse povedati, pa ne gre, njene besede se nekako ne spajajo s to meglo in tem mrazom, samo to zvem, da jo je imel in postane mi mraz čisto v vsak delec mesa, njene besede ostanejo čisto pri ustih, na pol gledajo iz njih, zadnji del besede vidim, prvega pa ne, zato ne razumem, primrznilo je vse skupaj in na robu krožnika se tekočina strja. Ljudje grejo v službo in prodajalci so postavili štante. Neki kombi razvaža glasbo. Iz kuhinje se sliši pomivanje. Trkanje krožnikov. Sporazumevanje posode. Dialog v pomijah. — Patricija, pravim, — zdaj moram iti. In ne morem se odlepiti, preveč me boli, da bi kar opravil brez opravičevanja, dolgih zgodb, potankosti, vsaj pojasnila, zakaj je sploh šla tja, morala si je misliti … Kantor! Zdaj vem, da ga bom ubil. Preprosto, ubil. Čutim, kako diha vame. Kako moško se mi bliža, kako hropejo iz njegove notranjosti prijaznost in dobri nasveti. — Poslušaj, nima smisla, da se vtikaš v to stvar, poglej, možnosti imaš dovolj, bister fant si, svet ti je odprt, povsod te bodo radi vzeli, napišem ti priporočila, tu nimaš kaj iskati, vse poti so že znane, vsa mesta že oddana, v Ameriko, najbolje v Ameriko. Odpeto srajco ima in iz ovratnika gledajo kocine. Pravi moški. Stopa gor in dol, od časa potegne dima iz cigarete, pogleda na uro, nato na portret v okviru na steni, vsakokrat, kadar topotne ob čokoladno rjavi parket, se zatrese ves prostor.— Jaz nisem govoril o Patriciji, kaj bi sploh rad, saj sploh ne vem, o čem govoriš, koga hočeš nazaj? Jaz imam dovolj žensk, težko bi našel v spominu … — Oskrunil, zvil, ogabil, raznesel, izpil si jo, vsako mesto na njej si potiskal s svojimi vlažnimi prsti, vmes si kadil, bral časopis, kaj vem, kaj … Govoril si kaj o sociologiji, kaj o inštitutu, vmes si si zapisal kakšno idejo, da ti ne uide … mogoče si celo telefoniral medtem, ko si bil z njo v postelji … Začutim, kako se vsaka misel lomi od spopadu z njegovimi očmi, tako sveže in prijetno uprtimi vame, blagi glas, pomirjajoč, roka, ki mehko obtiči na moji rami, ni treba besed, saj razumem, vse bom uredil, tudi to bom napravil zate, hočeš pismeno? Imej svojo žensko, napisal ti bom priporočilo, samo odidi že enkrat. Spuščam se po stopnicah, ravnih in enostavnih, vendar na stopnišču je mračno in si pomagam z vžigalicami. Srečujejo me ljudje iz hiše, nikogar ne poznam, nihče ne pozna mene in se nasmehne, kako pazljivo stopam navzdol. Ne vedo za mojo bolezen v kolkih. Nikomur ne povem tega. Nihče ne bo zvedel. Zdaj igram košarko, telovadim, nihče ne bo zvedel. Ko me začne boleti, sedem, se priklonim ali vztrajam nagnjen naprej nekaj minut. Vse noči sem prebedel. Prejokal sem vsa jutra. Kadil sem po šestdeset. cigaret. Mešalo se mi je. Blaznel sem, bruhal kri. Bruhal kri po stopnišču. Pijan sem bil vsak dan. Obleke nisem zamenjal nekaj dni, vsa je zamaščena in povaljana, posvaljkana, prežgana od ogorkov. Obleka, kot če bi prebil noč pokrit s kupom cigaretnih ogorkov. Zjutraj bi se izmotal, premikalo bi se, kot če otroci lezejo iz mivke. Nato bi vstal in se otresel in šele tedaj bi mogoče kdo opazil, da sem človek. Kantor mi telefonira. Pravi, da mi bo posodil denar, če hočem, da se lahko kdaj okopljem pri njem, da ima neko staro oblačilo svojega sina, na koncu se blago reži in me zmerja, da sem navaden otrok, da se valjam v lastnem blatu in da si sam pljujem v skledo. — Kantor, ti si cerkvena svinja, pravim, — ti si dobrosrčni brezsrčnež, romantik z revolverjem, teniški prvak, ki je šef mafije, ti si mafija, zdaj mi je jasno. Kantor, ti si najbolj obupna mafija, general mafije si, Kantor se reži v telefon, zraven kašlja, pljuča ima dvakrat preluknjana, pa vendar je še živ, medved, prava ponosna puščavska zverina, samotar in šarmer, direktor, ki treplja delavca, spoznal sem ga, spoznal, zdaj sem skoraj srečen … — Pridem z vlakom ob šestnajstih, nič dva, pridi me čakat, prosim, piše Patricija. Znorim. Naenkrat vidim neke prizore, ki se niso nikdar zgodili, naenkrat berem napise, ki jih nisem še nikdar bral, pa so mi vendar domači, kot bi jih napisal sam, ljudje so mi znani, vendar jih nisem nikdar prej srečal, cel film vidim, vse se mi zdi znano, objel bom Patricijo, po tolikih letih se spet vidiva, ali veš, kaj se mi je sanjalo, da si se spečala s Kantorjem, zblaznel sem, norček, saj veš, da sem bila pri materi, eno leto sem nepremično čepela ob njenem zglavju, kuhala čaje in prala rjuhe, kako si moreš misliti kaj takega, prej sem bila v internatu, saj sem ti vse pisala, kako moreš … umrl bi, če te ne bi imel, resnično bi umrl, prosim te, ostani zdaj … Ko prihajam na obisk k Patriciji, ravno odhaja Kantor. Vsak večer teče okrog Rožnika, za kondicijo. — Na zdravje, reče in odsopiha. Včasih teče v športnih copatah, včasih v smučarskih čevljih, v trenirki ali v pumparicah, teče po Prešernovi cesti do Tivolija, nato zavije po promenadi in nato navkreber. Ko se vrne, je skoraj bolan. Toda vedno si opomore. — Zakaj še nisi šel iz te gnile dežele, puf, puf, me sprašuje, — zakaj ne nehaš politizirati, saj vidiš, da nima smisla, poglej mene, prava razvalina sem, pravi ogorek, zdaj, ko sem svoboden, sem malo boljši, prej pa je bilo pošastno, vsako popoldne sestanki do polnoči, vsako jutro zgodaj na delo, gore materiala za prebrati, nikar, poglej, vaša generacija je na boljšem, lahko se ukvarjate z lepimi stvarmi, s sociologijo, politologijo, z znanostjo, tam je vse čisto, v epruveti … v politiki pa so rane in ranjenci, mrtveci, nenehoma brenči ambulantni voz pred hišo, zdaj zdaj se boš zgrudil, spotaknejo te, padeš na nos, nato se opravičijo, rečejo, oprostite, bila je usodna pomota, sploh pa vam nič ni, vendar vas za vsak slučaj odpeljemo za nekaj tednov na varno, odpočili si boste … — Vaše ime? — Maks Krnec. — Poklic? — Novinar. — Zakaj ste hoteli ubiti Kantorja? Zakaj ste ga hoteli nasaditi na raženj, ki ste ga našli na vrtu vaše babice in ki je sicer rabil za vrtne zabave vaše družine? — Bil je pač pri roki. — Kantor? — Raženj. — Pa ste vedeli, da je raženj zelo top in nenabrušen, skratka neraben? — Kantorja sem imel pravzaprav rad. Bil mi je kot oče. Pravi suljo! Suljo! Zelo ljub mi je bil. Vedno mi je dajal dobre nasvete, vedno me je opozarjal na svojo usodo … — Ali ste res mislili, da vam je Kantor zapeljal dekle? — Nekaj časa že, vendar sem kasneje izvedel, da ni bilo tako. — Kdo vam je povedal materialno resnico? — Patricija. Sicer pa sem se osebno prepričal, da je res, kar pravi. — Kako osebno? — Zdi se mi, da ste osebni! — Osebno mislim, da stvar ni potrebna nadaljnje raziskave, tovariš sodnik! Nadaljujemo torej tam, kjer smo ostali. Kakšen je bil predmet, s katerim ste načrtovali uboj? — Nisem ga načrtoval, hotel sem preprosto zabosti Kantorja. šel mi je na živce. Dobrohotni ljudje mi grejo na živce. Najbolj so pametni, vedno so najbolj modri. Medtem ko sem bil jaz zanesenjak in sem vsako stvar delal s srcem, je on vedno delal s pametjo, kadil je smotke in bil pameten, priznali boste, da bi to zjezilo tudi vas. — Toda vi ste ga hoteli umoriti, fizično ste ga hoteli likvidirati. — Duševno, ne fizično. Predmet je bil izrazito neprimeren za fizično likvidacijo. Hotel sem dokazati, da sem zmožen pogumnega dejanja, sploh pa mi je šel strahotno na živce. — Toda s tem ste poškodovali njegov suknjič in njegovo srajco … Zakaj nimate spoštovanja do starejše generacije? — Zakaj nimate radi polžev? Ali Mozarta? — Polži se mi gnusijo, Mozart se mi zdi predolg. Vedno ga neham poslušati nekje na polovici, ker moram v službo, v trgovino, na sestanek, ali pa zaspim. — No, jaz ne maram Kantorja. Gnusen je in predolg. — Tovariš Krnec, vaš zagovor ni preveč prepričljiv, zatekate se k frazam, k sofizmom, k nizkim udarcem … — Moj zagovor? To je vendar vaš zagovor. Jaz se nočem zagovarjati, jaz hočem domov, v Medno, tam stanujem v kolibi pri svojem stricu, na dan dobim pet kovačev in jem zelje in solato, ki rasteta na vrtu poleg kolibe. — Tovariš Krnec, tovariš Krnec, kam tečete? Kantor je v temi. Dogaja se v židovski ulici, tik zatem, ko sem končal lekcijo ruskega jezika. Sestopim od gospe Vijačnikove. Grem po ulici in si nekaj mislim v ruščini: — Što rabotaet Maša? Počemu ona ne otkrivaet okna? Što skazal otec? Tedaj zagledam mrzel trikotnik v portalu neke trgovine s klobuki. Kantor. Hočem nazaj. V steklu zagledam puškino kopito. Zasleduje me tolpa. Tisti, ki streljajo v naše stanovanje. Večkrat so me že poskušali ubiti. 6,5 mm! Luger. — što skazal? Počemu ne otvičal na voprose? Ivan! Pošel! Prilepim se v izložbo Mestne ljudske knjižnice. Mračno se svetlikajo v njej Zbrana dela Ivana Cankarja. — Gospod mladi, odkod ta pogum? Odkod ta moč v vaših majhnih rokicah? Kje pa me mislite prijeti, kam udariti? — Sami ste se stekli pred mano. — Kaj še, prijatelj, kaj še! Ali se vam sanja? (Zamahne z roko onemu, ki je za mojim hrbtom, oni stori korak, dva, nazaj …) Saj vas bodo zaprli, prijatelj, če boste govorili take neumnosti. V norišnico vas bodo vtaknili! — Saj vam sploh nočem slabega, saj vam samo svetujem z dobro voljo. Poglejte, star sem in šibak, toda moje znanje je obsežno, ponujam vam ga, sledite mi, uporabite moje izsledke, ponujam vam več kot milijon, slavo, moč, postanite član našega gibanja, postanite moj zaupnik, kovala bova sijajne načrte, midva skupaj, vsi naju bodo gledali, češ, poglej, kaj zmoreta! Če pa me ne ubogate, če se odvrnete od mene, če boste hoteli po svoje zagaziti v močvirje, kajti drugam sploh ne morete kakor v močvirje, saj vam jaz zapiram pot do izvira resnice in modrosti, potem boste končali v norišnici! Revolucionar! Haha, smešno, kakšno revolucijo boste delali, bedak, norec, ki dela revolucijo! Poglej, fantek, revolucija je tukaj, za mojim hrbtom … Kantor govori po megafonu, slišati ga je vse do središča mesta. — Vsaka pot, ki ni po mojih mislih, je napačna, zmotna, kriva, zločin … Ne hodite mimo mojih stopinj, stopajte za menoj, utrdil sem vam tla, tlakoval sem vam pot s cekini, lepi beli pesek in cekini, posipal sem jih z rokami, še je sled mojih prstnih odtisov na njih, to so moji, prigarani cekini iz Betajnove! Niso ponarejeni, lahko jih preizkusite z zobmi! Kantor se umakne v senco, samo rožljanje je še slišati, rožljanje besed, nekdo jih je vtaknil v nožnico, švist in nato tišina. Kantor je odšel v svoje prostore. Čisto potihem se je nekje po pločniku zakotalil kovanec, nato je obležal na krožcu in motno je zažvenknilo. Naproti pride Patricija v belem plašču, ovita tesno, da je ne zebe, sklonjena v ovratnik, značilno se ziblje nekje nad pasom, dolgo časa hodi do mene, kratke in čudne korake dela, kot da hodi vstran in zopet vstran, čisto počasi skrajšuje zračno razdaljo med nama, nato me zagleda, vzklikne, teče, teče dolgo časa, predno priteče do vrat, odkoder je prej tulil Kantor, zbojim se že, da jo kdo ugrabi v tistem trenutku, za seboj zaslišim šum, nočem se ozreti, pride Patricija, objamem jo, uboga moja Patricija, za nama šumi, neka zastava se opleta okrog droga, iz stanovanja gospe Vijačnikove slišim stokanje, zdaj se obrneva in popeljem jo v dom. Tema je in parket škriplje. Potihem stopava, nato navijem gramofon, plošča počasi dobi obrate, zasveti se drobna luč ob zglavju, sedem za ogromno pisalno mizo in začnem izbirati potrdila, zapiske, račune … Patricija leže in govori o bolečini v trebuhu, da jo boli že nekaj dni, da se skoraj ne poleže, kako bolje je, če leži, kako prijazneje ji pride naproti svet, kako drugače je, če je z menoj, slutim, da hoče nekaj povedati o Kantorju, res, začne pripovedovati, kako se potika iz pisarne v pisarno, nikjer je nočejo sprejeti, iz urada v urad, povsod si jo sumljivo ogledujejo, zdi se ji, kot da je za vsem tem Kantor, kako se ji zdi, da iz nevidnih rež in odprtin čuti njegovo sapo. — Ubil ga bom, pravim, — ubil ga bom. Roka mi obsedi na mizi, prilepljena je ob glazuro, prisesana ob gladko ploskev, začutim moč, ko se uprem nanjo, dlan je enaka mizi, enake teže, enakih ostrih robov, enake gladke površine. Trkam ob Kantorjeva vrata. Pride odpret, natoči mi whisky, prijazen je in dobrodušno plešast. — Ubil te bom, rečem. potegnem luger in ga nastavim. — Kar pritisni, pravi Kantor.