Tovariš docent se je moral prikloniti, kajti bil je prevelik za vstop skoz meter in devetdeset visoka vrata, meščansko poglajena po robovih, ukrivljena in zapognjena v vzorčenju, v žlebu blizu tečajnih vilic popraskana od živčnih nohtov, ko si je docent oblačil čevlje in se držal na tistem mestu, da ne pade, kolikor je dolg in plečat, nato se je spet zravnal, popravil telovnik siva ribja kost, kajti »no brown after six«, pogledal v luč in za modnimi naočniki se zasvetijo docentove modre oči polne potrpežljivosti in znanstvene vdanosti v zle namere svojih gostov, nato posadi Patricijo pod svojo finto — ve se, kakšne vrste človek je docent, rahlo perverzen, čita Kamasutro v poznih urah, naravna si zglavje visoko, da zraven ogleduje svoje akte, podpisane z velikim V, kar pomeni Vasja, zelo katoliško prikrita svinjarija, ti akti — finta je v tem, da je okvir zelo razkošen, florentinski izdelek, baročna najdba, zlata prevleka, kot na proslavah za 29. november, znotraj temačna podoba, kako se v zgodnjih jutranjih urah kopljejo device v termalnem vrelcu, pohotni pastir je skrit za grmovjem, lahko si predstavljaš, kako si ne upa črhniti, njegove oči pa delajo TOK TOK, misli o zagrabitvi za eno od devic, piščančje dojke in ritke kot vaza, ki se razkolje na čudežen način, narazen in vendarle mehko skupaj, slikar se najraje naslaja nad svojo vizijo, iz vrelca se kadi, device vstopajo disciplinirano, ena za drugo kot angelčki med oblake, listje giblje svojo jesensko simfonijo, tla se vdirajo z jutranjimi prasketanji, palčice in deščice pokljajo, nekje v daljavi reže drvar svoje deblo in misli, kako bi na najbolj vulgaren način izkoristil svojo ženo, device vstopajo v vrelec in izginejo v njem, potopijo se najprej, nato jih zažene daleč ven iz okvira slike, samo sledi kot za meteorji, bele mlečnlozlate potke v jutranjo modrino, obdelana gora vinske trte, v čem je finta? V tem, da je ta plastična krasota to remek-rumeno-zlato-filigransko-delo navadna reprodukcija na formatu 136 x 94, le okvir je baročna premočrtna klobasa, Patricija zdaj sedi pod finto in suče oči, ki sta kot sveže ocvrta jajčna modrinjaka, zraven nje sestra Levkocita, polna pegic, sladkosneda nemarna, pa tudi pijanka, neformalni doktor kemije, znana so njena predavanja o použivanju PLIVADONA z Radensko, kar preprečuje nemoteno delovanje blažilnega smernega faktorja, medicinskega kategoričnega imperativa, tako rekoč, sestavljenega iz drobcev strupa toda v neki posebni kombinaciji se procesi popolnoma posebno razraščajo, proslula zamujalka, šarmantna nesolilka krompirjevih koscev, nepogrešljiva znanilka človeškega okusa v najdelikatnejših trenutkih subjektivne omame in pristranske oscilacije, biser Vasjinih gostov, mimogredna použivalka BOBI palčk in razkrehalka kikiriki lešnikov, poleg nje sedi še košarkar Moris, pozdravljalec z značilnim SO LONG, kazaje poleg določeno dolžino svoje nadlahtnice, nenehni drezač v docentovo ne ravno zgledno nravstveno preteklost, mezeči polnilec praznega izgovarjanja splošnih tričetrtresnic, kič obrazek na robotno skonstruiranem podhodju, ustavno neoporečni varilec lastne poti v socializem, genialno — šahovsko razrešen problem izbire med tržno svobodoo liberalnega pravočasnega kapitalizma in militantno vizijo super-arzijatik-rizi-bizi-Castro-Mao-Bao-Bao-komunizmus, samoupravljanje ko samostojno in demokratično osvobajanje vodilnih proletarcev od odgovornosti in teže odločitev v korist vsesplošne neodločenosti kompetenc z namenom ustvarjanja zdravih pogojev za grškorimsko rokoborbo in prefinjeno uspavanje prizadetih z namigovanjem na možno okupacijo s strani ZDA in ZSSR, večni videc vozdenja zoper zemeljsko zmedo z zlim zavarovališč, vrač vremenske variante vesoljskega vonjem … —Skratka, s skrajnim naporom, vendar srečen, da je končno dočrhnil svojo arijo, pove zbranim, ko toči PILSNER na parket — skratka, jaz se podelam na CIRCUIT LETTRE. Posledice so porazne. Vname se marksistično-etatistično-individualistično-voluntaristično-nietzschejanski traktat o »lepi umetnosti«, nenehna prisotnost zlato-rumene slike na vulgarnem papirju, printed in Western Germany. —V umetnosti je treba napraviti red! Dovolj te onanije, ki požira lastno seme v svrho umetniške emancipacije od gnusne resničnosti. —Dovolj blage očarljivosti! Basta domiselkaste znotraj zatisnjene sokrvice. Konec tega prazničnega igračkanja z MARKLINOM! Umetnost vsem ljudem, množicam v pohrust. —Tedaj nekje globoko v meni pokliče Prežihov Voranc. Jirs in Bavh! Mici! Valentin Vodnik se vname za rešitev. Prešeren drema za polito gostinsko mizo, Cankar ima težave s pranjem žimnice, ponovi se intimni klic —Miiiciiiii! Mizzi! Mitzka! Mici, Muci, Maci, Taci, Kraci, rita mamina, šiviljina pohčerjenka, tiskarnarska služkinja, advokatska priležnica, restavratorka v Etnografskem muzeju, sistemizirana v buffet, dovoljeno je trepljanje in zatikanje pettisočakov v nedrje. Mici prihiti. Čvrstih nog in polna besed, kot so »prosim«, »klanjam se«, »kis di hand«, »izvolite, gospa« … Vasja estet, pesniške idile, občuti gibanje v svoji duši. —Ženska mora biti lepa, močna, zdrava, roditi mora otroke, ljubiti slovenske običaje, kot je nedeljska maša in štehvanje, literatura mora biti jasna, poučna in zabavna, odrešujoča in zagnana. —Nekaj mora povedati! Nekaj! Mici se skloni in videti je krasne prisekane stožce, elastične polkroglične vzmeti, živahna zareza vmes, ko vstane, je pordela v lica, gre kot kokoš, ki je pravkar zlegla jajce, kot oživela pernica na tačkah iz žvečilnega gumija. —Umrla ti bom, potem boš dobil pa Mici, pravi Patricija. —Neumno plavolasko Mici boš dobil. —Biser, hočeš da umrem? Biser! Grozeče se približa. —Dobil boš Mici, ki ti bo kuhala in likala. —Ne maraš me! Umrla bom. Dobil si boš Mici in boš srečen. Jaz sem tako ali tako bolna in gnijem. Tukaj notri gnijem, čutim, da gnijem. Mici je skoz in skoz zdrava. Jaz gnijem. Vsako jutro me boli glava, vsak teden enkrat me bolijo jetra, ledvice, uho, dobim škrlatinko, živim od penicilina, ta mrha, Domina, sešila mi je telovnik z dvema žepoma, namesto s štirimi, in dva gumbčka sta premalo ,umrla bom, jokala se bom … ustvarjena sem za boljše ljudi in za boljši svet, predobra sem zate … slišiš! Pre-do-bra! Mici bo ravno prav. Zabita krava, kotila ti bo potomce, same debile in kretenoide … Zakaj me ne maraš? Maraj me, pa te bom še jaz marala. Daj lubčka, takega, ki poči! Daj lubčka, ah, ne maram te, kar imej se! Imej Mici! Kravo odurno, seksualno cev, klado, prodajalko, priznaj, da so ti všeč takšne brez modrčka, ki se smehljajo, pa rečejo, da, dragi, v beli oblekci, da ljubček moj, srček, gobček, lulček, fižolček, popek … —Vol! —Vol, vol, vol, vol! Ne maram te, priznaj, saj je vseeno, saj sva lahko potem tudi še skupaj, samo povej mi, ne maraš me, ni ti krasno z menoj, ne maraš biti z menoj, zoprna sem ti, bolna sem, gnijem, studim se ti, gnusna, stara, praviš, pojdi, da te vidim, nečednost prhljiva, osupljiva prostituta, varalica, obešalka, vime, zobatka, račka, spačka … —Vol! Mici ima trajno ondulacijo. Vodi za roko Rožkota, sina brez napake, rdeče, belo, modro napravljenega prototipčka, ostuda, ostuda … Mici nastopa v filmih in v knjigah. Vedno slabo konča, ker jo povozi vlak. Ostari, postane pijanka in se vlači za pet kovačev … —Imej ženske za pet kovačev, takšne so zate, pupi obražček, kič frizura, oblečena v roza, ki sije, zelene hulahupke, klobuk Bonnie, eno nogavico ima obvezno strgano, naramnica modrčka se vidi izza izreza. V ritmu ameriške vojaške himne nastopa slovenska nacionalna garda. Najprej gredo robati slovenski fantje, ki jodlajo, v irhastih hlačah in s peresi za klobukom … Takole kričijo: »Nočemo svinjarij, nočemo avantgardne literature, brezzobih pesnikov, pimplanje z besedami, hočemo čvrstih dejanj. —Mica, a žiher pridem gor k teb? Micka, ti si tako fest babnca, de na mal pokaž svoja oči, de me gor posesaja, bom splezou po tvojeh žarkeh, po tvojeh začaraneh pogledeh,« tako na ves glas vpijejo slovenski fantje in pijejo sadjevec. —Dosti je škandalov s pesniki, izvozimo jih, kaj nam bojo kruh odžirali! Oni bojo nam pridigali, kako naj živimo, ko so navadne umazane svinje, mleko se jim še valja po gobcu, pa bojo govorili v imenu slovenskega ljudstva! Naj živi Wallace! In Jacqueline Kennedy, počepka nemarna! Kako si upa razočarati rožnate snove slovenskih mamic! Kako more vzeti nemarnega Onassisa, ki je lutka v rokah imperialistične zarote! Mici gre v prozorni haljici, nežno izvezeni z nacionalnimi vzorci, v nedrih ima šopek rdečih nageljnov, velikonočno butarico in za roko vodi sinka debelinka. —Rožko, ljubček, ne hodi po lužah, vate so uprte oči naroda, ti si model, poglej, čisto si umazal gate in partihlčka, zakaj ješ čokolado prav zdaj, ali je ne moreš po žuliti na skrivaj, zdravo, državljani, zdravo, pozdravljeni, dragi moji, poglejte, prinašam vam srečo in poštenje, narodno spravo, zdaj bomo skupaj peli na koru in telovadili pri Partizanu, zdaj se začenja produktivno obdobje slovenske nacionalne zgodovine! Patricija sedi doma. Pri njenih nogah nečak Kubiček. —Kubiček, ali mi daš piškotka? —Ni govora! pravi Kubiček. —Si siten? —Siten. —Ne maram te, pravi Patricija in kadi SUPER LONG cigareto. —Najboljši je totalitarni režim. Vsak režiser postane prej ali slej totalitaren. Jaz sem na strani tistih, ki vladajo. Tisti trenutek, ko nisi uspešen, te zapustim, grem z drugim. Jacqueline mi je odjedla Onassisa. Preostaja še Paul Getty in nekaj Rockefellerjev. —Kubiček, te bom že po rokci! Ueeeeeeee! —Ueeeeeee! Jaz znam še boljše kot ti, ueeeeeeeeeeeeseeee! Vasja ponudi Coca-Colo. —Ali hočete nekaj trenutkov resničnega užitka? Ali hočete doživeti pravo svežino, lepoto in resnico? Pijte Coca-Colo! —Jaz se podelam na Circuit lettre! —Jaz tudi, pravi Kubiček. —Dovolj imam težav, zakaj ne bi vzela uspešnega orbtnika. Gledam Patricijo. Uboga Patricija! Prisuklja se Mici, brhka pomivalka, stara prozornoprsa znanka, užitek v zimskih nočeh, ni ti treba pernice. Mici gre na vlak za Štepanjo vas. Postajni načel nik zažvižga od navdušenja, tedaj vlak cukne in odpelje. Mici sede poleg vojaka štefana. —Jaz sem štefan, pravi oni z rožnatimi lici in ponudi domačo salamo. —Imam rajši kisle bonbone, reče Mici. —Tukaj, odlepi iz SMB uniformiranega žepa nekaj rdečih nitk, nekaj drobcev rodne grude. Mici použije stvar z navdušenjem. —Zdaj je pa res fletno. Vojak se dotakne Mici. Stegno do stegna. —Ufa! Poškrobljen ovratniček drhti od vznemirjenja. —Veste, imam že enega sina, Rožkota, dobila sem ga na neki gasilski veselici, velikan je bil njegov oče, pravi velikan. Joj, kako sva se mučila! Patricija vene v rastlinjaku umirajoče večerne svetlobe. Zvoki prodirajo kot v akvarij bledozlate, komaj zaznatne salonske spogledljivosti in napetosti v listnih škarjah. Patricija in Kubiček sta kot Devica Marija in Jezušček. Za motnim steklom. Ubogi pari, zagledani v tretjo dimenzijo grške tragedije, Shakespeara in Funtka. John Lennon doda svečko usmiljenja. Vitez docent se bojuje s teniškim loparjem. Kuha grah na tretji način. Pospravlja razdejanje, ki ga je pustila Mici. Razpostavlja nove slike. Umetnost je kot arhitektura, mora biti pokončna in uporabna! Mici si popravi bluzo. —No, ne tukaj, tovariš vojak. —Naju bo videla gospa Vranec in še predno bova doma, bo vedel župnik Stoviček. —Nimam živcev, da bi prenašal te meščanske razvajenke, pravi docent, —umrl bi, če bi moral živeti s takšno žensko, kot je Patricija. —Imej Mici! Mici igra Chopina tako, da udari vsako tretjo noto. —Kakšen stil, ploska vojak. Kubiček noče jesti. Ima modre hlačke in srajčko s pikicami. Svetlolasi Mižek Figa. Patricija ga poljubi na čelo. —Saj vem, da je to tvoj prikriti otrok, pravi vitez. —Ubil me boš, vsi me boste ubili, pravi Patricija. Mici pije istrsko črno. —Zdaj pa v gozd, nasekat drv za zimo, naroči oče Polajnar. —Mici, ne hodi, pravi vojak, samo še malo ostani! Jaz te resnično ljubim, ne morem živeti brez tebe. —Tudi jaz mislim, da je tako, pridi, bova skupaj drva žagala! Patricija umira. Njeno obličje bledi. Vsi stojimo okoli njene postelje. Tip ženske izumira. Napoči doba Mici. —Hola, Mici, tuli stric Vinko. —Poglej, če je krava že povrgla, naroči Reza. —Zdaj se vrnejo iz gore. Sneg je gori, prava zima. —Holalaliju! Zajodla Janez in obleži vznak. Mici ga masira po vratu. —Pastirji bodo vsak čas tu! Vsak čas! Volovi grejo vštric. —Dobra letina! Dobra pasja rit! Ali že veš, da bo Mici vsak čas povrgla! —S kom? —To pa vprašaj boga očeta. Patricija se manjša, postaja najprej metulj, nato ameba. Patricija je prekrhka za ta svet. Žalostna Patricija, uboga lepa Patricija, mrtva na plišastem plaščku. Svetlorjavo krzno po smrti. Intervju bo objavil Vijesnik u srijedu.