Tega velikega dne, kateri dan pa ni brez vpitja, kateri ni praznik, je vse hitelo proti kraju velikega dogodka, mišljeni so ljudje in niso bili vsi, vendar pa je kar gomazelo: ceste so bile polne ljudi, vzpenjali so se na zgradbe, bila so jih polna okna in strehe. Mesto je bilo pravo, vznemirjeno mravljišče. Smrt je bila napovedana za dvanajsto uro. Bilo je točno določeno, kdaj in kje naj pade bomba, koliko odst. prebivalstva naj bo v hipu mrtvih, koliko za posledicami, kam z njimi, kam s preživelimi, kje naj izbruhnejo požari in kje kuga, koliko jih bo pomrlo od žeje in lakote, koliko naj jih vendarle zapade paniki ob misli na konec sveta in ob drugih idejnih deviacijah. Predvidena je bila tudi možnost in nujnost 30-letnega upora velikega dela mistiki podvržene množice. Določena je bila globalno zasnovana pomirjevalna strategija na principu nenehnega taktiziranja in nevtraliziranja konic upora. Pri raziskavah in načrtovanjih so sodelovali prav vsi obstoječi znanstveni inštituti od kiolinških do filoloških. Specialna akademija za vzgojo revolucionarnih kadrov, diverzantov in provokatorjev je izpolnila vsa pričakovanja glede svojega velikega in humanega poslanstva. Velika lesena stavba, v kateri stanuje Josipina Turnograjska, še zmeraj stoji pokonci, vendar pa se pogreza, ostala je že brez pritličja. Zgornji del oken v pritličju in zgornji del vrat še štrli iz naplavine teh tridesetih let, ampak, najsi so to že bila okna ali vrata nekakšne zadruge, nekakšnega konzuma, kjer so železničarji nekoč lahko nabavljali hrano in druge potrebščine na nakaznice, pike in druga potrdila, pa le zdaj niso vrata in okna kakšne kleti. Tam enostavno ni ničesar. Mislim, da me tudi ne zanima kaj je tam. Trkam na vrata Josipine Turnograjske. Vrata so očitno zaklenjena, vendar tudi pokljukam. Kljuka je močno razmajana. Slišim njen glas, ki vprašuje, kdo je. Ne bom odgovoril na njeno vprašanje. Res ne znam drugače kakor molčati. Nekaj časa čakam, da bo odprla kljub mojemu molčanju, potem pa spet potrkam. Neka ženska prinaša po veži dva stola. Nisem prišel gledat ženske s stoli, zato tudi ne vem, kam jih odnaša, kje jih odloži. Gledam v nepremična vrata in si mislim nekatere svoje misli. Pa pride možakar, ki mi resno pravi: ne bo vam odprla, če ji ne boste povedali, kdo ste. Saj bi, pravim. Ampak ona ne ve, kdo sem. Spet potrkam in spet slišim: Kdo je? Zmignem z rameni. Kaj naj ji rečem? Kdo sem? To ali ono ime? Ta ali oni priimek? Zmignem z rameni samemu sebi, kajti možakar je poprijel za železni štedilnik, ki sta ga že vlekli dve ženski, vsaka z ene strani. Tako sta zdaj na eni strani možakar in ena ženska, na drugi strani pa samo ena ženska. Ženska, ki ostane sama, se takoj upre. To pa povzroči spremembo. Pomislim sicer, ali bi jim moral pomagati, a me strese možnost zavrnitve: oh, kar pustite, saj ni treba! Zdaj sta ženski skupaj. Možakar je na drugi strani sam. Ko gre sprevod mimo, pove možakar isto kakor prej. Jaz prav tako odgovorim. Josipina, Josipina, lepo mi hodi ob nedeljah v cerkev, a razumeš! Tako govori postajenačelnik Rešnik, ne brez razloga. On hoče svoj red. Od nekdaj in še posebej, odkar smo se borili, vidi samo dva svetovna nazora, cerkev in partijo, in temu se mora podrediti vse živo, kar leze in gre. Kakšen komunist pa ste vi! mu odgovori Josipina. Jaz v cerkev že ne grem, jaz sem snažilka in to zadošča. Postajenačelnik Rešnik pobledi, pa ne od navdušenja nad tem, da se je tudi njegova nova uslužbenka prilagodila. Ravno ko potegne hlače čez svoj zalitek, mu oči obstanejo na vrhu okna, kjer med zavesami in za rešetkami tiči zabita glava nočnega čuvaja Kozjaka. Ta trenutek je za vse nemil. Marija mora skriti svoje čare, postajenačelnik zapeti hlače, nočni čuvaj pobrati šila in kopita. Za hip vsi po vrsti otrpnejo. Potem pade Kozjak z okna. Postajenačelnik skoči v svojo sobo po puško. Marija pa v jok. Konec je tak, da postaneta nočni čuvaj Kozjak in postajenačelnik Renšnik najboljša prijatelja. Nočni čuvaj obogati. Postajenačelnik pa še naprej natepava svoje uslužbenke. Drugi prizor. Josipina ni ravno najboljše potrošno blago. Malo zasluži in še podpira svojo pohabljeno sestro nekje na Dolenjskem. Zato tudi je malo in je seksualno povsem nezanimiva. Njena sodelavka se odreže bolje. Zato Josipini ostane temu primerno več dela. Sicer da vse od sebe, kaže pa, da tudi dosti ve. To je njena huda napaka, zato je njena pridnost nagrajena s psovkami. Postajenačelnik Rešnik, strateg in njegov podrepnik Kozjak preudarjata, da to nikamor več ne pelje. Tudi Josipino bo treba seksualno pokoriti. Potem bo tiho. Nalogo prevzame čuvaj. Gre za nočnega čuvaja pri lesnem skladišču Lovra Kozjaka. Vidimo ga lahko na Kolodvorski cesti, ko opazuje spopad med mlado, a razjarjeno mačko, in njegovim Neronom: eden je pes, eden pa cesar. Ne morete si misliti, kako zna takšno mlado mače renčati in biti nasilno. Skočila je na ograjo, zbito iz letev, tako da je segla Neronu čez glavo in se je dejansko tako tudi vedla. Kar naprej je renčala vanj in mu pretila s svojimi ostrimi čekani in kremplji. Cesarju se zdi gotovo za malo, da bi se z mačko ukvarjal kaj več kakor za zabavo. Tako mora seveda priti do meje, ko je igra zanj že razblinjena in zaključena. Njegova vnema vidno popušča in mačka postaja nadležna. In nočni čuvaj sodi o cesarju takole: pameten je kakor človek in tako naprej, a tudi mačka. Nočni čuvaj Lovro Kozjak z zanimanjem opazuje to poučno in nad vse zabavno komedijo o tem, kako je majhna mačka premagala velikega psa. Očitno je, da se pri psu pojavi nekaj, kar bi se v človeških razmerjih imenovalo občutek prizadetega ponosa. Ko že kaže na to, da je vsa stvar pri koncu, se cesar, imenovan pes, premisli, hoče znebiti zoprnega občutka osramočenosti in s poslednjo dobro voljo spravi nad mačko. Čuvaj, ki ni pes, ampak Kozjak, se ne more odločiti ne za enega ne za drugega. Pes je navsezadnje državen, mačka pa ga nič ne briga. Je samo neprizadet opazovalec. Razjarjena mačka se komaj drži na ozki letvi, vendar pa niti za hip ne popusti. Pes ji nikakor ne more blizu in grozi nevarnost, da se mu bo mačka pognala kar v gobec in ga vsega opraskala. Nevarnost je tako zelo razvidna, da se pes v hipu odpove upu zmage, se obrne proč od mačke in odide v varno razdaljo. Nočni pes čuvaj Kozjak strmi, kakor da mu vse to ne bi šlo v glavo, potem se odloči za posilstvo. Nadaljnji dogodki se odvijajo na poti med Medvodami in Mednom na avtobusu podjetja Creina, ki iz Kranja odpelje nekaj po četrti uri popoldne. Neki komaj pečen človeček si je že našel odlično priložnost za svojo temeljito uveljavitev in treba je priznati, da je svojo vlogo imenitno opravil. Peljali smo se v Ljubljano na neko predavanje o japonskih rožah ali nekaj takega, ko so v Medvodah vstopili Cigani; dva ali trije Cigani in ena Ciganka. Res se je pozneje vnela razprava o tem, ali so Cigani ali ne. Ampak, jebem mu mater, a veš, kaj je rekla Ciganka? Oprostite, jaz nisem nobena Ciganka. Bila bi srečna, če bi bila Ciganka. Ja, kurac, kaj pa si potem, če še Ciganka nisi? No, dobro je. Že takoj v Medvodah jim je sprevodnik odvzel nahrbtnik, ki so ga imeli ob nogah. Rekel je, da to sodi v prtljažnik, ali nekaj takega. Čisto res je, da ni bilo treba komplicirati, ampak štos je bil potem, ko je od njih zahteval, naj plačajo za prtljago. Vnel se je hud prepir. Niso hoteli plačati. Za prazen nahrbtnik niso hoteli plačevati. Zato jih je v Mednem vrgel ven. Mislil sem, da jih bo zunaj dobil po gobcu ali nekaj takega, pa nič. Ampak, jebemu mater, da so se vedli kakor zamorci v Ameriki. Vse to je povzročilo veselo razpoloženje. Slovenščina je v zadnjem delu avtobusa postala nad vse hrupna in sproščena, da ni bilo slišati motorja in se še dolgo ni poleglo. Sprevodnik je bil pravi ljudski junak. Prežvekovali so še celo vrsto drugih takšnih in podobnih primerov ljudskega junaštva. O vseh takšnih pojavih bomo pisali. Ne smemo jih prezreti in ne pozabljati. Toliko se nam zdijo zanimivi in nad vse pomembni za obrambo slovenstva. Res se lahko ob nas dogajajo zelo čudne in neprimerne stvari. A treba je vedeti, kaj sodi v literaturo in kaj ne. Resnica? Povejte to z drugimi besedami. Je resnica z drugimi besedami? Ne, ampak naše ljudstvo je zdravo in bo vse razumelo. Seveda, saj je o njem beseda. Vendar pa se z drugimi besedami ne da povedati, kaj so Slovenci storili Slovenki Josipini Turnograjski. Vendar pa se tega sploh ne da povedati z lepimi slovenskimi besedami. Neodpustljivo je nasilje, ki so ga Slovenci storili nad Slovenko Josipino Turnograjsko. Vi ste še mladi. Ne morete razumeti, kaj vse lahko prinese življenje človeku. Lepa in žlahtna literatura ne bo omadeževana s tem. Ne bomo pisali lepe in žlahtne slovenske literature. V teku zadnjih petdesetih let je prišlo do najnovejšega razvoja ikebane. Pojavil se je nov stil pod imenom moribana, ki do neke mere kaže na vpliv Zahoda. Moribana, v nizki cvetlični posodi, upošteva vsaj še dve skupini cvetja, vendar ohranja medsebojne odnose in proporce klasičnih stilov ikebane. Tako posiljena izumetičnost prepisanih aranžmajev, kot je aranžma rika (primeren le za slovesnosti) kakor tudi naturalistični najgerje (uporablja se pri okrasu hiš v tradicionalnem japonskem stilu), ki sta se pojavila ob koncu devetnajstega stoletja, v obdobju, ko je Japonska odprla svoja vrata Zahodu, se nista izkazala za primerna pri okraševanju hiš običajnega evropskega stila. Moribana združuje v enaki meri predpisano, izumetničeno riko in naturalistični najgere ter nov element – podobo pejsaža, s čimer prinese scenski učinek. Listje in cvetje je v uporabi dosti bolj kakor pri drugih stilih. Moribana posnema naravo, s tem ko skuša v miniaturi predstaviti del narave ali vrta. Dasi je še vedno prisoten filozofski simbolizem Nebo-človek-Zemlja, pa ni običajne razporeditve v aranžmaju in uporabe predpisanih vaz kakor pri klasičnih stilih. Ob aranžmaju moribana je moč uživati, kjerkoli je postavljen, najsi je to spalnica, dnevna soba, salon ali kabinet. Odveč je pripominjati, da mora biti aranžma usklajen s prostorom. Poudarjamo, da je moribana eden redkih stilov cvetličnih aranžmajev, ki ga je mogoče prilagoditi tako navadnim kot gosposkim zgradbam in okoljem, ki mu na videz ne ustrezajo. Pri tej zagledanosti vase in svojevrstni ekshibicionistični vzvišenosti teh svojevrstnih literarnih in političnih privržencev strežemo in jih varjemo, ko si ne upamo reči z ljudmi bobu bob, pač pa začnemo razpravljati pred presenečeno javnostjo o novi literarni šoli, ki je zdaj reizem, skratka o literarni rastlinici s takšno in takšno funkcionalnostjo in bitnostjo; ko prebiram te učenjaške razprave, ki so postale v zadnjih letih vsakdanja krma naše zelene revialistike, ko delajo iz niča alfa in omego ustvarjanja, se vselej spomnim na kaplarja, ki je pred nami zelenimi rekruti razstavil karabin na sedemindvajset delov ter nas do kraja zmedel, hkrati pa zabrisal tudi našo staro in preprosto predstavo o puški. Že nekaj časa mi je jasno, da mi Josipina Turnograjska ne bo odprla. Čeprav še kar naprej trkam in se kar naprej oglaša in vprašuje, kdo je. Ne morem ji odgovoriti, ker me ne pozna. Navsezadnje nisem noben inkasant, noben dimnikar. Ne bi bilo primerno, govoriti ji, da je vojna. Ona to že ve trideset let in to ne bi bila zanjo nobena novica. Možakar mi ponovno zatrjuje, da mi ne bo odprla, če ne povem, kdo sem. Ona nikomur ne odpre. Pravim: ja, če je tako, potem pa se ne da nič storiti. Neko potrebo čutim po tem, da sprejemam pogoje, ki mi jih daje Josipina Turnograjska. Ta njen način hočem spoštovati. Na neki način postajam tudi sam takšen in že vidim, kako možakar ne razume in ne odobrava mojega početja. Mlad si še, berem z njegovih oči. Škoda te je. Sicer pa tvoja stvar. Nisem se takoj odločil za karkoli, kar bi spremenilo moj, na neki način nenavaden položaj. Na lepem in čisto nepričakovano se odprejo vrata Josipine Turnograjske in v odprtini, ki zazeva pred mano, spoznam njen obraz. Nasmehne se. Pravi: kaj pa bi radi? Potem hitro zapre in zaklene. Mogoče je bilo na hodniku preveč ljudi in preveč hrupa. Gotovo je, da me ni prepoznala. Torej sem opravil. Morali bi ji povedati, kdo ste. Ne. Nima pomena. Saj ne ve, kdo sem. Ali ste njen daljni sorodnik? Ne, nisem njen sorodnik. Ali ste bili kje skupaj? Ne. Nekoč sem jo poznal. Ali je že dolgo takšna? Vseh sedemnajst let? Da. Tako dolgo že. Kje ima hčerko? Ni pri njej. Vzeli so ji jo. Ni bila sposobna vzgajati otroka. Potem je čisto sama? Da. Nič ni z njo. Z nikomer ne govori? Nikogar ne mara. Kako živi? Tako, včasih stopi v trgovino. Ali ne gre nikamor drugam? Zelo poredkoma. Mogoče je reči, da ne gre nikamor. Jo kdo obišče? Ne. Ima radio? Sprejema časopis? Ne. Živi, kakor da zanjo ni sonca, lepote in zdravja. Da. Socializma. Da. Zdravja ji noben socializem ne povrne. Ni ji ga vzel socializem. Da. Veselja do življenja. Da. Ne. Zapustil sem to pogrezajočo se hišo. Nekega dne bom prišel in je ne bo več. Sem čez bo segla neka druga zgradba, ta, ki je bila nekoč še zelo daleč in je zdaj iz leta v leto bližje, samo še nekaj korakov ima. Josipina Turnograjska je ubita. Pokličite me, ko bo mrtva. Prinesel ji bom rože. Zdaj noče ničesar. Zunaj spet naletim na oborožene ljudi in s čeladami. Lepo jesensko dopoldne je in sonce se blešči na nerjavečih bajonetih. Ljudje so videti zadovoljni pri svojih opravilih. Siti so in rejeni. Z vzhoda prileti eskadrilja lovcev in razparajo nebo. Seveda, ne smem si misliti, da je to kaj. Ozrejo se samo otroci. Tudi Lubi je šel gledat ikebano. Bil je presenečen nad dejstvom, da so besede, ki jih pozna, v enaki meri japonske, kakor v kakšnem drugem jeziku. Vendar so zahtevali, naj se odstrani s predavanja. Zaradi tega je bilo še dolgo slišati nezadržen protest, ki se je oglašal kakor zamolkel glas pretečega boga maščevavca. Segel je do samih temeljev ikebane in vznemiril nad vse blago dušo prelepe gospodične Hiroko Sugaya.