»Fantomas Petrovič trdič je lisica, ali pa je mehkič. To je že enkrat razložil, tako da je s tem napravil prav lepo godljo in je zdaj to zdaj ono. Ne vem, zakaj je lisica. Vem, zakaj ga ne maram.« »Hej, Fantomas, rad bi kulturno revolucijo, ali nekaj takega, ampak mene ne vpraša, baraba. Kulturna revolucija to sem jaz. Vam bom že pokazal vsem malomeščanskim dvomljivcem in zaplotnikom!« »O, ho ho, vem, da vam ni mar zame, ampak to me nič ne moti. Boste že še krotki. Počakajte, da pridem na oblast.« »Fantomas, noči groze,« zatuli v odprta usta. – Dolgolasec je naslednja zarotitvena beseda. »Dolgolasec, kaj pa zijate smrklje!« se zadere in razmika čas okrog prostora. »Hej, ali slišiš, Fantomas, noči groze, dolgolasec. Poserjem se na vaše mnenje. Hej, Fantomas, dolgi lasje, kratka pamet, kam si dala kratko pamet? »Boš tiho!« In krona vsega. Slovenec je hudo klerikalen ob tistem, ob čemer je zelo klerikalen. Ne, to se imenuje morala. Čut. Naravni čut za naravnost. A treba je zapisati. »Hej, Fantomas, dolgi lasje, kam si dala kratko pamet?« »Boš tiho! Pofukal te bom v usta, če ne boš tiho. Danes je gospodov dan, Peter Jernej je pijan. Jaz nisem noben gospod. Jaz sem hlapec Jernej. Kaj pa zijaš! Jaz sem hlapec Jernej, proletarec.« »Hej, Fantomas, noči groze, dolgi lasje, kratka pamet, danes je gospodov dan, Peter Jernej proletarec je pijan.« Potem rahlo čepe steče s svojo strojnico, ki jo drži z obema rokama, mimo Figovca. Fašisti bombardirajo Madrid. Steklo se osiplje po pločniku. Titova cesta se prazni. »Hej, Fantomas, dolgolasec, dolgčas, kam si dala kratko pamet?« Najhujše pa je to, da ne moreš ugotoviti, kateri je moški, kateri je ženska. V vedenju milice je bilo veliko takšnega, kar nam bo ostalo povsem nerazumljivo. Pri tem naj omenimo ravnanje, ki je s svojo pošastnostjo in iracionalnostjo naravnost strahotno. Namreč, kadar kakšen miličnik začne tolči po nekom, tedaj se tudi vsi miličniki v bližini spravijo nadenj, napravijo krog okoli njega in ga vsi po vrsti tolčejo, celo tedaj, ko človek že pade nezavesten in pretepen. Videli smo, kako mlatijo tudi po dekletih, ki so brez moči ležale po tleh. Veliko število kolegic je bilo pretepenih, potem pa še pohojenih. »Hej, Fantomas, noči groze, dolgčas, Duško Dugouško, kratka pamet, danes je gospodov dan, gospod proletarec Peter Jernej je totalno pijan.« Steklo se kot ploha osiplje po pločniku. Najbolje se je stisniti k zidu, ker ga tam pade manj. »Hej, Fantomas, krona vsega, noči groze. Živela republika! Živela svoboda!« Roke se oprijemljejo strojnice in skupaj z njo utripajo, kakor da bi bile povezane z njo z istim ožiljem. Peter Jernej seje seme smrti. Temne rože cvetejo med drugim plevelom. Proletarec Peter Jernej s svojim utripanjem kliče Republiki. Stiska se k tlom in pod seboj melje črepinje. »Fantomas, dolgolasec, tako smo se tolkli za Španijo, ta-da-da-da-da-da-da.« Množica oblega naslove zločina. Z isto naslado goltajo ubijanje in vračilo, vstani in streljaj! Neustrašni maščevalec. Tišina, ubijanje! Prva zmaga. Sova lovi ponoči. Stoj, streljal bom! Sedem pištol za McGregorjeve. Slavni revolveraš. 10.000 dolarjev za uboj. Gangsterska petorka. Fantomas proti Scotland Yardu. Tajni agent 77. Ranč smrti. Kino Svoboda. Kino Svoboda. Kino Svoboda. Kino Partizan. Kino Svoboda, Kino Udarnik. Kino Svoboda. Kino Svoboda. Živela svoboda! Na vogalu Nebotičnika in potem za toliko navzgor se slačijo po poklicu. Hlapec Jernej odpenja hlače in poščije vogal. Ko pa strese mošnjo, vzdigne še taco ter prdne po poklicu. »Hej, Fantomas, potok smrti, slačenje je čisto socialistični poklic. Živela svoboda slovenskega roda!« Sila, ki hoče uničiti razum, kar je njena najpogostejša vloga, je hkrati sila, ki hoče uničiti samega človeka. Ne pozna nobene človečnosti, nobenih človeških meja, ona tega ne pozna, ker ni človeška. Ta sila je robotska in animalna. Miličniki v Novem Bogradu so bili ravno to: roboti in animalci. Roboti, ker njih mehanizem v glavah, ki zamenjuje zavest, reagira samo na nekatere znake (kot je na primer miličniška piščal) in se po njih ravnajo. Oni zaradi tega ne morejo reagirati na pesem, ker je mehanizem v njihovih glavah ne more registrirati. Animalci so zato, ker je njih ravnanje izključno nagonsko, brez vsakršnih prvin zavesti. Ob vsem tem so sadisti najslabše vrste. Kako z užitkom so tolkli po študentih, to bi morali videti. Čudna povezava: robot in animalec. To je najslabša možna povezava. In ta sila, napihnjena in barbarska, je hotela uničiti razum. Ta lahko sodi o njej, ona o njem ne more. »Hej, Fantomas, noči groze, krona stvarstva, kratka pamet, živela republika, naprej za Madrid!« Mimo Nebotičnika in skoz rit v Daj-dam. »Hej, Fantomas, a veš, kaj je Daj-dam, a veš, kaj je Daj-dam? Po jezeru bliz Triglava čolnič plava, a veš, kaj je Rio?« Hlapec Jernej leži na tleh pijan kakor krava. Kdaj so bile krave tako pijane, kakor je pijan hlapec Jernej? En miličnik ga prime pod levo pazduho, en miličnik ga prime pod desno pazduho, en miličnik mu razmakne nogi in stopi vmes. In so šli na pot. Štirje: trije so hodili, hlapec Jernej pa je bingljal s svojim vampom. Po jezeru bliz Triglava hlapec Jernej plava sem ter tja, leva, desna, ena, dva. »Fantomas, noči groze, dolgolasec, pijana krava, kam si dala kratko krilo?« Glavo tišči med ruševine in tisočletni omet. Smrt trka po njegovi čeladi, se oglaša na ves glas. Žvižga in poje, rohni in dela peklenski trušč. Po Titovi cesti se derejo italijanski turisti. Slišati jih je prav daleč v njeno globino. Imajo močne, zveneče glasove. Molčeče mesto osvajajo od ulice do ulice. Dve molčeči vlačugi jih spremljata. Ne odpreta ust, a se držita dobre priložnosti. Z Gorenjske sem se priplazi mrzla megla. Splazi se čez progo in Peter Jernej še v snu začuti hud mraz. Sanja se mu, kako njegovo telo stresa mraz. Sanja se mu, da se bo zaradi mraza, ki noče odnehati, vsak čas prebudil. Visi čez železno naslonjalo klopi kakor prazna vreča. Sanja se mu, kako govorijo o njem. Glej ga, spet visi tukaj kakor pijana krava. Noč za nočjo. Nekdo, ki je malo manj trezen, priskoči in skuša naravnati njegovo telo. Misli, da je potrebna pomoč, medtem ko že primeta Petra Jerneja dva miličnika vsak z ene strani pod pazduho. Ta hip zdrkne s spodnjim delom telesa po tleh kakor prazna vreča. Tretji miličnik prime Petra Jerneja za nogi, tako da je bil ta obrnjen proti tlaku. »Hej, Fantomas, noči groze, krona vsega stvarstva, kam si dala kratko krilo?« Vendar pa vse kaže na možnost zapleta. Namreč ta, ki je malo manj trezen, še zmeraj misli, da bi hlapca Jerneja kazalo postaviti na noge. To operacije resda ne more motiti. Gneča nastane tedaj, ko se vmešata še dva predstavnika ljubljanskega ponočnega proletariata, ki sta oba prav tako malo manj trezna. Eden je sam voditelj, sam Fantomas, noči groze, drugi je pajdaš. Oba planeta na prvega, ki je malo manj trezen in mu skušata preprečiti njegovo vmešavanje v naravni potek dogajanja. Najprej je slišati besede: glej ga, že spet visi tukaj kakor pijana krava. Trije miličniki se napotijo naravnost proti Petru Jerneju, ki visi s klopi kakor prazna vreča. Ta, ki je malo manj trezen, je na mah močno prizadeven. V hipu skuša popraviti nastali položaj, preprečiti zle posledice. Zaradi tega priskoči k Petru Jerneju in ga skuša postaviti na noge, medtem ko ga dva miličnika že pograbita vsak z ene strani. Toliko ga odmakneta s klopi, da njegov ohlapni spodnji del telesa stresata na tla. Odmakneta ga še toliko, da se ta prazna proletarska vreča nekoliko potegne po tleh, toliko, da lahko pristopi še tretji miličnik, ki ga vzdigne pri nogah. Potem ga s skupnimi močmi odnesejo s perona. Po jezeru bliz Triglava hlapec Jernej na trdni rokati* miličnikov plava sem ter tja. »Hej, Fantomas, noči groze, krona vsega stvarstva, kam si dala kratko krilo in drugo perje. V mrzli noči me spomniš na mrzli dom.« Ta, ki je malo manj trezen, priskoči k Petru Jerneju, da bi mu pomagal na noge. Ampak njegovo namero prepreči preprosto dejstvo, da so nekatere druge roke spretnejše in hitrejše in znajo takoj prijeti na pravem mestu. Zmedlo pa ga je tudi to, da se je za njim zadrl Fantomas. Njegov glas je kot ukaz. Stoj, ne dotikaj se ga! Proč! Njega samega pograbijo za roke in ga vlečejo nazaj. Mir! ukazuje Fantomas. Mir! ukazuje Fantomas. Mir! ukazuje. Mir! ukazuje njegov pajdaš. Ne vmešavaj se! Nič hudega mu nočejo. Razumeš! Mir daj! Nič mu ne bo hudega. »Hej, Fantomas, noči groze, kam si dala kratko perje, se gola posmehuješ goli megli in je še bolj mrzli dom?« Hlapec Jernej se potika po mrzli jesenski noči. Fašisti že trideset let bombardirajo Madrid. Hlapec Jernej kliče: Naprej! Naprej! Za svobodno Španijo! Steče mimo Konzorcija, potem pa na široko Titovo cesto, kjer ga vabi Rio. Sredi ceste se nenadoma ustavi, obrne se proti smeri, po kateri je prišel, se vrže na tla in že z obrazom ob svoji strojnici strelja za sabo. Ko odneha, zasliši tišino. Nikogar ni bilo. Samo vidi lahko barvne eksplozije svetlobnih napisov, toliko je oglušel. Potem vstane in se opoteče proti Riu.