Poštar prinese priporočeno pismo. Moram podpisati. Poštar oslini svinčnik. – Ne tja, v spodnjo vrsto. Nato skupaj nariševa nekaj križcev, ki naj bi opozarjali na pomoto. Piše mi Jankovič iz zdravilišča. Pravi, da ima težave z zdraviliško osnovno organizacijo. – Sami anarhisti, piše, – sami nekonstruktivni tipi, spominjam se, ko si bil še ti v zdravilišču, takrat se je delalo, zdaj pa je pravo mrtvilo, samo še kimajo. Posebno zdaj ob češkoslovaški krizi. Veš, kaj pravijo? Pravijo, če pridejo Rusi v Makedonijo, potem pridejo Amerikanci v Slovenijo. Fantje prisegajo na Jaltsko pogodbo. Samo še hahljajo se, mrhe! Ali se spominjaš Kohna? Ta je napravil kariero, za zveznega poslanca so ga izvolili. Veš, tako se dela, najprej greš malo v Beograd, potem pa postaneš minister v Ljubljani. Kohn bo še daleč prišel. O Rusih ni dal še nobene izjave. Pameten človek, zdaj čaka, kam se bo obrnilo, nato pa bo potegnil z generalno linijo. No, ne bom ti pisal samo te zoprne štorije. Zdenke se gotovo spominjaš. Njen mož je prava mora. Zdaj imam reden tehtl-mehtl z njo. Krasna ljubavnica. Rečem ti, že dolgo nisem imel takšne ženske. Njen mož je najbrž impotenten ali kaj. Sicer vse po stare. Te objema Tvoj stari Jankovič. Dopoldne stopim h Gantarju. Spotoma srečam Leva Miklavčiča, ki popravlja svojega fička kar sredi ceste. – Prekleti drek iz Kragujevca, mi reče, ko ga prijazno vprašam, kaj vendar dela. – Zadnjič mi je šla kurbelvela, še prej so se zaribali bati, no, potem sem imel štirinajst dni mir, potem je šla bencinska črpalka, dvajset tisoč, razumeš, pa bi človek plačal, če bi bilo potem v redu. Pa je skoz nekaj. Zdaj je šel zaganjač, najbrž zobnik, menjalnik ven, vse razdreti, pa bo spet trideset tisoč. Avto ima deset tisoč kilometrov, dragi moj, komaj deset tisoč. Hudič bo vzel to naše gospodarstvo, tisti peklenšček z rožički, in čisto prav jim je. Zabrisal je ključ številka petnajst ob tla in obupan sedel na blatnik. – Prej ko so bili italijanski, je bilo v redu, ja, zdaj pa je vse jugoslovansko, kar drobi se, kot bi bilo iz dreka, točno tako. Poslovim se in stopim v tretje nadstropje h Gantarju. Sprejme me s temnim obrazom, povabi me, naj sedem in razložim mu svoj načrt. – Fant, ta vaša stvar ne bo uspela, sem pa na vaši strani. Pogovora z izvršniki se bom vsekakor udeležil, toda mislim, da še ni čas. Če vam bojo zdajle dali kakšne položaje, boste morali ubogati, potem boš šel za en klin više in boš spet trepetal v strahu, da te prikrajšajo za naslednji klin. Taka pot vodi do kakšnega sekretarja, v najboljšem primeru do člana izvršnega sveta. Takrat, ko boš prispel do tja, boš izmučen in ne boš več hotel ničesar drugega kakor penzijon. Takšna kariera meni ne diši. Pri nas je birokracija. Birokracija leze navzgor po svojih pravilih. Pravilo je, da si priden, drugače te sunejo z lestve. Nihče ne pomisli na znanje. Fant, pri nas je Balkan. Pri nas živimo v popolni temi. Saj sploh ne vemo, kaj se dogaja zunaj. Medtem ko na zapadu koncentrirajo industrijo in kopičijo kapital, pri nas fantaziramo kvečjemu o milijonskih investicijah in se pulimo za dinarčke. Pri nas je vse razpršeno, mogoče dva ali trije ljudje v Beogradu vedo, za kaj gre, toda tiste informacije ne grejo naprej. Ljudje mahajo v prazno. Jaz bom čakal. Jaz zdajle nočem sodelovati. Nekoč bo vse skupaj zgrmelo, takrat bojo potrebovali znanstvenike, takrat nas bojo morali poklicati, ker politika sama od sebe kljub vsemu ne more obstajati. Niso več gospodarji gospodarji svojih sužnjev, temveč sužnji postajajo gospodarji svojih gospodarjev. – Mislim, da malce poenostavljaš, pravim, – če si ne zagotovimo deleža, bomo enostavno ob eksistenčni minimum. Jaz mislim, da gre predvsem za prostor na soncu. – V senci, dragi moj, v senci. Ti boš na ta način dobil drobtino, jaz pa čakam na pošteno tretjino hlebca. – Toda, saj smo vsi ogroženi, cela naša generacija … – Že generacija, toda v našem interesu je ostati skupaj samo do zmage nad skupnim sovražnikom, nato se bomo poklali med sabo. Jaz nisem za takšne igre. Samo prijateljstva bomo razdrli. Zdaj smo prijatelji in zdi se nam, da nas nekaj veže. Potem se bomo grizli za položaje. Jaz hočem resnično oblast, ne tisto, o kateri si mi ti maloprej govoril. To grizenje in pehanje te stane živce, zdravja, čas … in kaj potem? Jaz bom še naprej v tejle majhni sobici, ki je bila mišljena kot sekret, še naprej bom bral Hegla in Marxa, še naprej prebiral podatke o financah v razvitih ekonomijah … – Povem ti … gledal sem v tla in bilo mi je tesno. Fant, kako bi ga rad objel in rekel, gremo skupaj pit, gremo skupaj nad hudiče, ki so zavozili tole državo … premagal sem se. – Kakor hočeš, sem rekel, samo da ti ne bo žal. Zdaj se moramo zbrati. In zbrali se bomo, čeprav brez tebe. – Fantje, jaz sem z vami, toda ne bom se pulil za položaj. – Razumeš, najti moramo končno pravi moralni projekt, vsaj mi, kar nas je tukaj, se moramo združiti … – Fant, to je romantika. Edina pametna alternativa je funkcionalizem. – Razumeš, se upiram, – razumeš, da je vse mrtvo, da moraš ljudi najprej zbuditi iz spanja, ravno danes sem dobil pismo s terena, Jankovič mi piše, tisti, ki mi je zdravil TBC, saj se ga spominjaš? Na terenu je vse mrtvo, zdaj imajo hladilnike in televizorje, zdaj jih briga samo še kakšen nov tip avtomobila. Popolnoma neumni so, razumeš, popolnoma brez politične zavesti. Tisto, kar trobijo po časopisih, je navadna farsa. »Enoglasna podpora«, to je inercija, bratec, treba je najti nekaj novega, ne stare klavzule, ampak nekaj resnično novega. Nov tip človeka … – Če hočeš nov tip človeka, moraš najprej počakati, da se bo rodil. Zaenkrat ga še spočeli niso. Ali misliš to doseči z udeležbo na manipulaciji znotraj sistema? – Treba je priti v kolesje, od zunaj ne moreš spremeniti ničesar. – Že, že, toda, da boš lahko samostojno kaj ukrenil, boš čakal pol stoletja. Takrat te bojo izza pisalne mize odpeljali z rešilnim avtomobilom. Zamorjen grem v kino. Srečam docenta, ki se tudi nima kam dati in greva skupaj v kino. Docent ima rad seksualne filme. – Kaj pa ti misliš o tej situaciji? ga sprašujem, – res me zanima. – Ali se spomniš tiste ženske? Arhitekt. Malce staromodna, ampak zelo dobra, krasno je raščena. – Že vem, Beba Ponvar, ni mi všeč. Povej, kaj misliš, bojo prišli Rusi? – Jaz grem v Ameriko, mene se to ne tiče. Ali veš, da je PLAYBOY resna znanstvena revija? – Povem ti štos, o dveh levih pred CK. Razumeš, izvršni komite je sklenil, da vhod v CK ni dovolj reprezentančen. Razumeš, skupščina je krasna, CK pa tako reven, sploh ga noben ne opazi. Razumeš, pravijo, dva leva morata biti, vsak na eni strani vhoda. Ampak ne kakšna navadna buržoazna leva, ampak posebna leva. Spomnijo se, dajmo dva živa leva. Zdresirajo dva živa leva in ju postavijo pred vrata. Krasna leva. Potem se po CK razširi nesnaga. Ugotovijo, da je lev požrl snažilko. – Nič, pravijo, leva nazaj v živalski vrt, ne bosta nam žrla najboljših kadrov. In ju dajo v kletko in ju odpeljejo. Pa se med vožnjo levi lev obrne k desnemu. – Osel, mu pravi, – zakaj si požrl snažilko? Jaz sem medtem požrl osem članov CK, pa nihče ni opazil. – Haha, se smeje docent. – Kaj počneš, stara sablja, mu rečem. – Veš, zdaj odganjam izumitelje. Danes pride neki izumitelj in pravi, blazno, miljardne dobičke bi lahko imeli, veste, tam pri Ilirski Bistrici je neka gora, ki je polna bitumna prava zlata jama, milijarde bi lahko zaslužili. Pa sem ga odgnal. Čuj, pravi docent, ki je sicer Mariborčan, kje si zvedel za tisti vic? Ah, neki član CK mi ga je povedal. Po kinu greva na obisk k družini O'Breznik, kjer nama dajo jesti stare piškote in redko dobro kavo. – Bolj redko kot dobro, pravi docent, ki sicer po lastni želji nastopa v tem literarnem delu: Anita O'Breznik je sila potrpežljiva ženska. Ona je tudi skorje. Zato tudi gostom pripisuje skromnost. Anita O'Breznik ima probleme z moškimi. Večkrat ujame kakšnega in takrat izseli celotno družino na deželo. Potem se vrnejo čez teden ali dva in boječe vprašajo: – No, bo kaj? Sreča naju Patricija Zbašnik. To se zgodi pred pošto. Ima vnetje srednjega ušesa in je zelo sitna. Sicer je krasna in docent pravi, da ima čudovito grivo. – Postrigla se bom, zagrozi ona. – Daj no, gremo na en drink. – Ne maram drink, zacepeta Patricija, hočem zajtrkovati pri Tiffaniju. – Poglej, avtor te zgodbe te blazno ljubi, zatrjuje brez moje intervencije docent. – Ne maram avtorja te zgodbe, se skoraj zjoče Patricija, ne maram te zgodbe in ne maram tega imena … mrha si, da veš, sune docenta v gleženj in mene v piščal, nato naju obgrize, v naslednjem trenutku pa se smehlja. – Zdaj sem srečna, pravi, – zdaj gremo lahko gledat trgovine s čevlji. – Ali že veš, se ustavi znani pesnik, – ali že veš, da se je začelo? V Mariboru preganjajo književnike, perejo jim možgane. Ubili so glavnega urednika neke revije, posilili tajnico uredništva … – Daj no, daj no, pravim znanemu pesniku, – koliko vinjakov si že popil danes? Znani pesnik šteje na prste. – Šestnajst. Ampak polovico tega, kar sem povedal, je res, prisežem. Nato se mu je rignilo. – Zvečer pri Mraku dobiš nadaljnje informacije. – Nikoli ne bom odpustila temu tipu, kako ravna s svojo ženo, pravi Patricija in je žalostna. Res žalostna. – Mislim, reče skrušeno in ne zanimajo je več čevlji, – mislim, da bom slabo končala. Umrla bom in potem boste brez mene. Nesrečni in revni boste. – Bomo, rečeva z docentom. Docent ima najnovejši model Amor okvirjev za očala in je ves orošen tam okoli. – Jaz grem, pravi, zdaj moram k izumiteljem. Po mestu vihrajo zastave. Rdeče-belo-modre. Večer je. Izšla je nova številka Tribune. Vsi jo berejo. Dve gospodinji se pred Bonboniero pogovarjata o Katalogu. – In tisti prezervativi, kakšna svinjarija! – Jaz sem že izrezala tisto, da ne bi prebral kateri od mojih sinov, zelo skrbno sem spravila. Pred Slonom vstopajo in izstopajo gostje. Avtomobili se bleščijo. Mercedes, BMW 2000, peugeot 404 … – Moja alfa gre dvesto petdeset, se hvali neki dirigent nekega orkestra. – Moja DS 21 je kar v redu, pravi umetnostni zgodovinar. – Ampak nujno bi bilo treba popraviti materialno stanje v naši kulturi. – Seveda, kima oni, – seveda, nujno bi bilo treba povečati plače umetnikom. Zadnjič sem govoril z B …, razumeš, kupila si je novo stanovanje in avto, malce opremila vikend in je že brez denarja. Prav pritožila se mi je, da nima kaj skuhati, da živijo iz rok v usta … razumeš? Posodil bi ji kaj, toda bil sem brez ficka, brez prebite pare, saj veš, kako se živi … zdaj naj pa pridejo Rusi, potem pa sploh, ne prenesem te ideologije, stalinizem je prava duševna muka, popolni primitivizem, svoboda umetniškega ustvarjanja … – Prihod Rusov je možen, pravi moj prijatelj Matjaž Benko, – njihova intervencija na Češkoslovaško to logično implicira. Toda naša stališča so jasna. Mi smo za vsesplošno prijateljstvo z vsemi prijatelji. Rusi so dejstvo. Če ostanejo, kjer so, bodo ostali tam, kjer so. Če pridejo sem, bojo tukaj. Zdaj pojdem na jezero. Moram gledati vodo. Veliko vode potrebujem. Zelo se čutim lepljivega in utrujenega. Zrak, dragi moj, zrak, to je nekaj vredno. Dragi moj, ta svet gre navzdol po klancu. Živci me dajejo, živci. Sploh ne morem več jesti. Sredi kosila zvoni telefon. Šest komisij, pet odborov, dve službi … Marko me že zaničuje zaradi managerstva. Zanj imam največ deset minut časa. V tem času lahko popije pol deci ISTRA vinjaka, nato mora iti. Ne vem, kaj naj storim. Položaj je zamotan. Mogoče se vrnem k Jankoviču v zdravilišče, tam smo imeli nekaj dobrih političnih diskusij … od vsepovsod se plazi politika, v vsako minuto in v vsak šiv leze … Pustiti vse, poslušati rožljanje iz komaj slišne daljave? Zaviti se v odejo in zavaliti se v dedov gugalnik? Spet brni. – A ti si, Patricija, saj veš, da te ljubim. Spet brni. Korektor. Spremeni konec zgodbe. Prečrtaj zadnji odstavek in zapiši: – V daljavi reže valove bel parnik. Kmalu bo pri naju. Potem se vsi skupaj popeljemo v svobodo.