jutro je zares s svojimi zmrzlinami in otrdelo perilo kaj je s plodovi ki so pozabili nase ali mislili preveč in obviseli ampak gre za večer ki je bil bili smo – – – kot razgled za pogledat za občudovat tako je z bogastvom prebivališče bogov dogorevalo žarela puščava naše oči se zvrstile pod pepelom na krogljičnih ležajih mizja ki je bilo pred nami pred našimi embriji zid trhnel odlistanih stoletij – – – vedno misliš na otroke je padla beseda kakor suha zemlja dežja tistih ki pridejo izločit kaj in sploh početi napako je povzročila zvonka posoda utripanja manj zavreli nageljni ali pesmi ki jih ni bilo strah upepelitve ali bach brez metode ali zadnja ura – – – moj bog ne tega res ne tega bog te prosijo device se priklanjamo prahu koder je stopal pesnik prešeren glejte otroci po teh stopnicah boste pijani deklamirali svoje pesmi okuženi s prahom zadnje ure mesto v vesolju cvete in zamira noge so v določenih razmerjih zavest naravna razločke dan ohladi zvenečo bit nadomesti tema kakor luč nadomesti svetlobo kakor zamenjajo ploščo za hip se pojavijo telesa in spet izginejo nasmehi orgle razglašajo pamet roke so praznih rok – – – na nek način preostane še teža oči so opravile svoje in omet popusti pod večnimi slapovi neba najprej se pokažejo zbje potem izpadajo pokaže se vse kakor se pokaže in to je konec dragi moj blagor mojim očem ime ti je ime lahko noč umret grem prikliči me v praznino pridi me pokopat vase srečno srečno lahko noč – – – luč gori na stopnišču vase in potem na cesti poti karavane vase in potem v dokončni noči beguncev pobeglih pred zimo na sever vase samo en dom je še ta se prikaže v snu kakor plodna ravnica dlani kakor vsakršna razsežnost