Bog stopiš z oltarja, gledaš svojo neizmerno preteklost, svojo veliko, blagoslovljeno samoto; skloniš se k samemu sebi; v kamnu in prahu so vse preteklosti sive. Na konici noči se srečata. Molče si zreta v oči. Srečanje je kruto: daš si blesk božanstva daš si sivino zemlje daš si ogenj vere daš si mrtvo materino roko, ko izmenjaš, nisi ne prah ne kri, nisi ne bog ne človek, sam stojiš v žoltem brezvetrju, počasi dvigaš obraz, počasi dvigaš rumeno cvetočo lobanjo in potem si človek in potem si prah in potem si kri in potem si pepel, hočeš biti kri, hočeš biti človek. Prekolneš svoj grob. Vtem se zdani.