Je sveder, ki vrta v križišče tvojega opoldneva. Sončni ostriž, Dane Zajc 1. plast Nebo je izgubilo oporo in se osiplje na izhodišču Nikamor Moreš kjer je treba kar naprej izstopati in biti kariatida njegove krhkosti nasproti breznu brez dna brez luči in teme kajti dno je spet svetloba izza katere stvari bivajo in noč je breznu tuja Ne-do-bivani hitimo v naročje svojemu ne-bivanju a komaj smo kaj več od gole sence svojega videza in vendar! in sploh! pa še druge oblike zavzemata nekakšno besnilo upanja in kakršenkoli upor (vse kaže da ni upanje zraslo iz brezupne brezupnosti brezupnega kajti je prvotnejše po svojem korenu) a nekaj drugega je strah a glad obuja zavest in besedo in nova misel je bliže šestemu dnevu kakor legenda 2. plast Nezadostnost sveta njega samega vzpodbuja a bitja so enako zvesta usodi in se zdaj odkupljajo z izničenjem zdaj z nabreklostjo svojih plodov kajti vse je ljubezen z veliko vse je ekspanzija življenja z veliko eksplozija polaščanja svet je razdeljen na svetove med bitjem in bitjem je bitka poslednja sodba je vsakdanja vsakdanjost in še ne odneha zaton kar pomnimo kar pomnijo tisti ki ne pomnijo več kar pomnijo tisti ki so ta hip prestopili kar pomnijo tisti, ki so prestopili že davno prej zvečina takšni ki jih ne poznamo po drugem kakor po tem da so zagotovo bili da so se rodili da so rodili da so bili neuklonljivi uporniki nasproti uzakonjenemu potekanju potekanja do svojega poslednjega uklona kar pomnimo kar bodo pomnili tisti ki sledijo za nami na vrh brezna ki bodo prešli naše vrhove kar pomnimo še ne odneha zaton 3. plast Treba je pristati k obali pristati na obalo pristati na vse obale ki jih lahko poimenujem s svojim imenom pristati na poslednjo neizogibnost pristati na sonce pristati na brezno pristati k breznu pristati k neizogibnemu breznu sveta pristati na brezup pristati na izvir pristati na izvor vsega kar je in kakor je pristati na črno sonce pristati na smrt bit-ega pristati na čas pristati na potekanje pristati na prelivanje pristati na dobiček in izgubo pristati na vse k vsemu pristati na nič k niču pristati na upor pristati na upor pristati na upor k vsemu temu dodati da k vsemu temu dodati ne k vsemu temu dodati dane in vse kar je med zlogi in vse kar je med stenami besed kar je med besedami in izven kar je izven njih in česar ni moj bog in to je pesem moj bog in to je kletev kletev za oči kletev za kosilo kletev za delo kletev za dvom klet podgane rakev razkrajanje u-bit-ega 4. plast Kri ne doji več cvetja zemlja se upira cvetje ne širi več vonja zemlja se upira svet spoznamo po plodnosti smrti nove dežele in nova mesta daj nam danes naš vsakdanji nič stroj zarjavi omahne in zopet vstane omahne nekoliko močneje zarjavi omahne povzdiguje se do neba omahne še bolj zarjavi omahne molče kriči omahne niti zacvili ne in kar tako omahne in nič 5. plast Drugače pa je s pticami splašijo se ko se približam drevesu posekano drevo (je posekano drevo) je posekano: drevo je posekano drevo a pticam smo dali imena polno jih je splašijo se s skupnim imenovavcem zbežijo ne štejem ne računam splašen ne frfotam še to pozabim kar ptice kričijo bolj čutim kakor domislim povod za poezijo vzamem sekiro in klestim veje kadar odneham je PESEM ODPETA OSTANE še zima in peč naložena 6. plast A krov izgubi krovnost in nebo svojo nebnost a duh časa svetli v somrak stvari in dojemanja odstira lupine in prah navideznosti razstavi sestavljeno in izgubljeno veže v nove oblike trajanja 7. plast Prazna je s praznino izpolnjena praznina nesmrtne smrtnosti potem se požene v noro tveganje zagrize se v ugrize prejšnjih zagrizenosti mrtve pusti ob strani dekor razdejanja plitev tok zaman kriči o mrhovini 8. plast Dolgo hodimo skozi predele svojih noči porečemo kratko je a že vzkipimo nabrekli od gole težnje da bi v dan nasejali semena trezne pijanosti na svojih poljih ponavljam a že vzkipimo nasproti obličju videza a že prevzemamo njegove oblike in se vanje iztekamo do vneme pripadni nasproti brezizhodnosti pretakanja skozi čas in sence so še bolj sence usta nas množijo in kruh je še bolj kruh mrtvi nas množijo in kamen je še bolj kamen dolgo hodimo porečemo kratko je 9. plast Komaj je kaj z vsem kar je človeški stroj to rano vstajanje brez vstajanja in vztrajno ponavljanje ponavljanja vedno iste pesmi brez konca in kraja samo preštevanje sivine senc na lepem še to ni več mogoče preostane to nemogoče zavest je premajhno plačilo in smrt ostali sledijo po isti poti vedno več in z vedno boljšimi uspehi na poti razpadanja 10. plast Drugače pa je s pticami vrnejo se ko drevo obleži nebo je prazno nič izsteza v nič svoje veje a ptice se vračajo k posekanemu bilo je nagonsko nostalgične zaman sedajo na drevo brez vej zaman nasedajo Drevesa padajo in ptice mrtvi pritekel sem pretekel svojo pot nekoliko smrti zaobšel druge bom prebodel z dvignjenimi rokami oprt v neizogibno praznino neizogibnega vprašanja neizogibne nemožnosti klanec pot navzgor vodi po poti navzdol uklon 11. plast a sonce obstane ob vsakem zatonu kajti dolgo sveti a zgolj zavaja da je luč zgolj zavaja da je biti priložnost potem pade na obzorje oškropi skalovje in nizke oblake obstane v naglem padanju opozarja kliče preklinja omahne zjutraj je še krvav in penast od besa potem se sunkovito iztrga in odleti v vsakdanjost saj še komaj kdo minevanje priznava obstoj je nujnejši od bivanja videz je močnejši od resnice vendar se maščuje sitost nas osrečuje samo s sitostjo to je lepotica med lepoticami primadona vojnih parad zapeljiva koketa iz shanghaja zapeljiva raketa iz cape kennedyja psica za vse kajti poljublja jih na tisoče v vsakem trenutku na tisoče odvečnih nepotrebnih upognjenih hrbtov izpreženih na tisoče bolnih in golih škodljivih poljublja z nežnostjo sekire utrujena trupla prižema na bohotne prsi požara 12. plast To prazno okroglino to ropotarnico nabasano z vsemi mogočimi in nemogočimi odmevi zakaj odzvanja zvonovom kar naprej še odmeva zakaj če je že tu počne kar je že tu to žogo podajam iz dlani v dlan mudi se mi ker čas hiti Lenora ali nekaj takega odnos te stene so zato da se vanje ujame panika da se vanje ujame ulov velik in bogat non-stop prevetrena bleščeča samopostrežna grobnica poklapana vojska razbita raztepena resnična se osiplje preko polja obira njivice išče bližnjice proti domu upognjene glave čakajo sekire nepredvidne segel sem po očala Lenora mudi se stojim za zaveso v svoji negibnosti hitim skozi okno za svojim pogledom klecam med bilke plazim se med nogami deklet med stenami Alp kletev sem obesil na vrata za dobrodošlico psom bilo mi je slabo in sem povrnil ker sem se zastrupil z lepimi besedami tega sveta svet je ostal usmrajene besede pa slastno ližejo psi pusti jih Lenora naj pocrkajo ČAS