Ob uri odločitve se rodiš za kruh prijateljev in za meč sovražnikov, mati te zagleda prvič velikega in močnega, ko odhajaš s plamenico krika v svojem grlu, in z zastavo revolucije v svoji dlani. Rekel sem: revolucija je tudi moja, odgovoren sem za usodo neke dežele, morda ni nič večja kakor jo objame moja senca, ko dan prekorači zenit, morda obstaja le v moji domišljiji in ji dajem zgolj s svojo predstavo življenje in razsežnost in vonj, travo za sonce in nebo za žejne oči; toda tudi za to deželo nosim odgovornost revolucionarja, in tudi njej sta od časa do časa potrebna državni udar in partijski kongres, da se zgodi nekaj za napredek človeštva, in za občutek, da je vredno živeti. Rojstva vekov naznanjajo velika dejanja, Krištof Kolumb je odkril Ameriko in nekdo pred dnevi atomsko energijo, ti pa si odkril revolucijo in s tem začel svoj lastni vek, svoj člen si skoval v verigi časa, ki oklepa usodo sveta.