V zamolklem rojeno, obsojeno na pritlikavosti, nedokončana umetnina narave, krhek kakor smeh jetičnega. Sestala sva se na obrežju tihe reke, in najina obraza sta se v zeleni vodi stapljala. Jaz sem mu rekel: prijatelj; stisnil sem se k njemu in molče me je objel z razkuštranimi vejami. Prenašam ga na skodelici spomina, neizpetega, ne do kraja oblikovanega z ogrlicami trnov povezanega, in z očmi črne rane, toda z zeleno vodo ob vznožju, tako mirnega, tako mirnega