Kdo si? – sem ga vprašal, ko je stal tam, ves tenek v svoji žalosti. Jaz sem otožni pes gospodične Mirjam, indijske princese, ki so jo nasadili na trn. Kadar vzide luna tulim zanjo žalostinko, da ji napolnim čas do jutranje zarje. Čez dan se potepam po ulicah in iščem viteza, ki bi jo odrešil. Z lahkotnim lokom breztelesnosti je skočil na stopnice prastarega templja, pognal sem se za njim in kričal, z usti, polnimi usmiljenja: Počakaj! Vitez sem, ki bo odrešil tvojo Mirjam. A ko sem segel za njim, da bi ga ujel, se je spremenil v srp neresničnosti