Zaklenil je svoje sanje v grad z zlato streho in srebrnimi rešetkami, obsodil je svoje sanje na smrt. Šel sem mimo in zagledal sem bled obraz za srebrnim pletom, globoke oči za srebrno zaveso, in za hip se je tam, za tistim srebrnim, za steno nedotakljivega, žalostno nasmehnilo. Zaklenil je svoje sanje in jih obsodil na smrt, sanje pa niso hotele umreti, z nemim krikom so prebadale zlato streho in lomile srebrna okna, davil je sanje, da ne bi uporne bile, da ne bi razbile zlatega stropa in srebrnih lin – in jih zadavil. Ko pa so sanje umrle, je tudi on padel na tla in bil mrtev, ni vedel, da nihče ne more živeti brez sanj. Njegova hiša sameva, zlata streha se je udrla, srebrna zavesa oken je raztrgana, in dež in veter in zvezde, tuja, hladna božanstva, se sprehajajo po njegovem praznem, razpadajočem, zapuščenem gradu.