Kadar je človek razčlovečen in samo še skala, izobčena v puščavo groze, takrat naj sonce izobesi svoj dan na pol droga. Kadar zmaguje sovraštvo z rokami transparentov in tisočprstega gesla, takrat se nikar ne skrij v pest svoje bojazni, takrat prižgi krik svoje upornosti. Kadar ponižujejo skromnost in plemenitost in jima nadevajo norčevske čepice na bleščeče, čisto čelo, kadar podgane plešejo omamljene od častihlepja na konici svoje prevzetnosti, takrat bij plat zvona kdor nosiš v sebi žareči prstan zvestobe. Prisegel si, mrtvim!