Molk je globoko sklonjen nad vodó, ki temna, plaha prisluškuje vanj, kdaj ji ga vzame iz objema klic prebujéne ptice. Molk sanja nad vodó. Z rokami tihimi ji sega prav na dno srcá. Tvoje teló je odprto pod slastjó molčanja. Na tvoje čelo pada plah, temám odsev vodé.