Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

UMESTITEV V MEDNARODNI KONTEKST

UMESTITEV V MEDNARODNI KONTEKST: DILEME TRANZICIJSKIH DRŽAV

Padec berlinskega zidu je na simbolni ravni označil začetek tranzicije, procesa, ki je zajel več kot 30 držav. Vse so si prizadevale čim uspešneje prebroditi transformacijsko krizo, pri tem pa so bile ene bolj, druge manj uspešne. Poleg izhodiščnih pogojev je na prehod iz transformacijske recesije in nadaljnji gospodarski razvoj vplivalo še več dejavnikov. »Tako ne moremo več živeti« so bile besede Mihaila Gorbačova marca 1985, ki so jasno nakazovale, da se bliža konec takratne socialistične družbene ureditve. In res, leta 1989, ki ga je zgodovinar Timothy Garton Ash imenoval za »leto čudežev«, so kot domine začeli padati socialistični režimi. V letih 1989-1991 so bile v tranzicijskih državah izvedene demokratične volitve, prehod v tržno gospodarstvo in kapitalizem pa je v vseh državah sprožil velike pretrese in padec v proizvodnji, zato se je njihov položaj glede na države Evropske skupnosti močno poslabšal. Konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je torej prišlo do preloma s staro družbeno ureditvijo, številne države so se osvobodile komunizma. V tem času so z zemljevida izginile nekatere države, rodile pa so se nove: Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Ukrajina, Moldavija, Slovaška, Češka in na ozemlju Jugoslavije Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna gora, ter Makedonija.

O pristopu in o izbranih metodah k tranziciji je bilo že veliko napisanega. Ali reforme izvesti s tako imenovano »šok terapijo« ali se odločiti za postopni pristop, je bilo vprašanje za vsako tranzicijsko vlado. Novim, največkrat neizkušenim vladam z romantičnimi pričakovanji so na pomoč priskočile mednarodne finančne institucije in svetovalci, ki o državah, ki so jim svetovali, v resnici niso vedeli veliko. Osnovni cilj jim je bila dokončna odprava socializma in obstoječih institucij namesto postopnega ustvarjanja posamezni državi ustreznega gospodarskega sistema in povečanja gospodarskega razcveta za celotno družbo ter ne samo za del nje. Vsekakor je bil cilj vseh postsocialističnih držav čim hitreje in čim bolj uspešno preiti v sistem tržnega gospodarstva. Uspešno tržno gospodarstvo je bilo tudi cilj Slovenije, kar pa je bilo vse prej kot lahko izvedljivo. Po eni strani so se države na prehodu lahko zgledovale po nekaterih svetovnih trgih, kjer so že poznali tržno gospodarstvo in so ga preprosto lahko »uvozile«. Pri tem so predvsem sledile načelom tako imenovanega Washingtonskega konsenza. Slednjega je leta 1989 predstavil John Williamson, ekonomist na Inštitutu za mednarodno ekonomijo v Washingtonu. Kot je zapisal Noam Chomsky je neoliberalni Washingtonski konsenz predstavljal »vrsto tržno usmerjenih načel, ki so jih pripravile vlada Združenih držav Amerike (ZDA) in mednarodne finančne institucije«. Temeljna pravila konsenza pa so bila: liberalizirati trgovino in finance, dovoliti, da trg postavlja ceno, zajeziti inflacijo (makroekonomska stabilnost), varčevalni ukrepi in privatizacija. Eno od načel je bilo tudi, da se naj država ne vmešava v gospodarstvo. Chomsky meni, da so bili »poglavitni arhitekti neoliberalnega Washingtonskega konsenza lastniki zasebne ekonomije, predvsem ogromne korporacije, ki nadzorujejo velik del mednarodne ekonomije in imajo sredstva, da obvladujejo nastajanje politike kot tudi strukturiranje mišljenj in stališč«, v tem sistemu pa so imele ZDA glavno vlogo. Zgodovinar Gerald Haines je to dogajanje opisal z naslednjimi besedami: »Po drugi svetovni vojni so ZDA zaradi koristoljubja prevzele vlogo za blaginjo svetovnega kapitalističnega sistema.« O vlogi ZDA v 20. stoletju in kapitalizmu sploh je v svoji knjigi razmišljal tudi eden največjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo Giovanni Arrighi, ki je menil, da v zgodovini moderne obstajajo vzorci cikličnih gibanj. Po genovskem, nizozemskem in britanskem ciklu je bilo 20. stoletje zaznamovano z ameriškim ciklom. Kot vemo, je ameriški hegemoni center leta 2008 zašel v krizo, ki je bila posledica poka nepremičninskega in finančnega balona, in je povzročila svetovno gospodarsko krizo. Ena izmed tez Arrighija je, da bi se lahko kmalu pojavil nov hegemon na področju azijskih gospodarstev, predvsem kitajsko gospodarstvo je v času, ko je tako rekoč ves svet občutil posledice svetovne krize, doživljalo razcvet. Seveda »naraščajoča gospodarska teža Kitajske v globalni politični ekonomiji sama po sebi še ne zagotavlja nastanka družbe s svetovnim trgom s središčem v Vzhodni Aziji«. Kaj se bo zgodilo in v katero smer bo šel kapitalizem, bo gotovo pokazal čas. Če se vrnemo k Washingtonskemu konsenzu, je dejstvo, da je slednji vseboval načela, ki so jim tranzicijske države skušale slediti, vendar so bile izrazito pomemben dejavnim pri prehodu tudi lokalne razmere. V vsaki državi so vladale specifične razmere in zato enostavno ni bilo možno uvoziti tržnega gospodarstva samo po vzoru razvitih držav. Razlog je bil preprost – veliko znanja, ki so ga potrebovale posamezne države, enostavno ni bilo nikjer zapisanega. Posamezne države so tako posegale po specifičnih ukrepih, se opirale na lastne izkušnje, institucionalne spremembe pa so za čim bolj uspešen prehod morale biti prilagojene lokalnim razmeram. Kakorkoli, Slovenija se je odločila za tako imenovani gradualistični pristop k tranziciji. Nasprotovala je tranzicijski formuli Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in tujih strokovnjakov. Namesto hitrih sprememb je zagovarjala postopnost in pragmatičnost. Eden pomembnejših dejavnikov je bila tudi politična stabilnost, ki je druge tranzicijske države večinoma niso imele. Ekonomist Bogomir Kovač meni, da so »v Sloveniji tranzicijo izpeljale stare politične in poslovne elite«. Nasprotniki gradualističnega pristopa menijo, da so v Sloveniji vidne številne posledice gradualističnega pristopa k tranziciji. Ekonomist Rado Pezdir je v eni od svojih razprav leta 2005 zapisal, da je »treba v primeru, da nosilci ekonomske politike ne bodo opustili gradualistične ekonomske politike, pričakovati resne posledice za prihodnjo gospodarsko rast in dohitevanje bolj razvitih držav EU«. Gradualistični pristop naj bi po mnenju nekaterih dajal dobre rezultate, a naj bi se na prelomu tisočletja izpel. Takšnega mnenja je bil tudi Mićo Mrkaić, ki si je prizadeval za nov model ekonomske politike. Ni bil več za previdno postopnost, ki je bila značilna za Drnovškovo obvladovanje neznank tranzicije, temveč za nekaj radikalnih rezov, ki bi usposobili slovensko gospodarstvo za hitro rast. Med drugim je bil tudi za čim hitrejši umik države iz gospodarstva. S tako imenovanimi mladoekonomisti in zagovorniki neoliberalnega koncepta pa se ne strinja več starejših ekonomistov in tudi analitikov ostalih ved. Eden takšnih je ekonomist Mencinger, ki je bil podpredsednik vlade in odgovoren za gospodarstvo v Demosovi vladi. »Gradualizem je temelj razvoja vsake normalne razvite države /…/ Gradualizem si je Slovenija lahko privoščila zaradi samoupravljanja in družbene lastnine, ki sta omogočala decentralizirano odločanje, in stopnje razvitosti, ki jo je dosegla pred tranzicijo. Zdaj spet več sodelujem na raznih ekonomskih konferencah v tujini; večina ekonomistov z vzhoda in zahoda je občudovalcev slovenske gospodarske politike ob osamosvojitvi in po njej.« V drugi polovici leta 2008, ko je bila na vidiku že globalna gospodarska kriza, katere povod je bila hipotekarna kriza v ZDA, je ekonomist Franjo Štiblar zapisal, da je za prebivalce, podjetja in celotno slovensko državo pomembno, da se nanjo kar najbolje pripravi in ustrezno ukrepa. Pri tem je izpostavil, da mora biti »vodilo« gradualizem in » sui generis« rešitve. Izpostavil je torej značilnosti, ki sta prispevali k uspešnemu razvoju samostojne Slovenije, kot je zapisal Štiblar, »najboljšemu med tranzicijskimi državami«.

20 let od začetka tranzicije je marsikaj vidno in ocenljivo tudi z zgodovinskega gledišča. Slovenija se je, vsaj kar se prve faze tranzicije tiče, odločila za primeren pristop. Razpad Jugoslavije in ostale razmere so zahtevale previdnost in so bile zadosten argument za izogibanje nepotrebnim šokom. Seveda pa ne moremo z gotovostjo trditi, da po prvi fazi tranzicije ne bi bilo bolje, če bi se na kakšnem področju izognili postopnosti in bi bile sprejete kakšne liberalnejše poteze. O tem je težko soditi. Dejstvo je, da se dve desetletji od začetka tranzicije vse tranzicijske države, ne glede na ubrani pristop k tranziciji, in tudi države z daljšo demokratično in kapitalistično tradicijo ubadajo s podobnimi težavami. Seveda so odstopanja, a povsod državljani tarnajo nad preveliko družbeno razslojenostjo in velikimi socialnimi razlikami, države so zelo zadolžene in podobno. V vseh tranzicijskih državah je bilo na začetku tranzicije aktualno tudi vprašanje, kakšno privatizacijsko metodo ubrati. Cilj vseh je bil karseda pravično razdeliti tako imenovano družbeno lastnino. Danes je dejstvo, da to nobeni državi ni uspelo tako, kot si je želela ali predstavljala. Kot že omenjeno, povsod ima večina prebivalstva občutek, da so bili ogoljufani in okradeni. Povsod imajo svoje tajkune in povsod se ubadajo z izrazitim družbenim razslojevanjem. Izbrani načini privatizacije, razlike in še bolj podobnosti med njimi, pa naj gre za »kuponsko« oziroma »certifikatno privatizacijo« na Češkem, v Rusiji in v Sloveniji, ki naj bi omogočali razdelitev premoženja vsem državljanom neposredno in v kombinaciji s skladi, poljsko in romunsko dvostopenjsko privatizacijo s skladi ali madžarsko razprodajo tujcem, »nimajo nič skupnega s stanjem v gospodarstvu, družbenimi odnosi, institucionalnim okvirom, industrijsko strukturo in podobnim«. Povsod so bile tehnične rešitve rezultat kombinacije politične moči in naključno izbranih zahodnih »strokovnjakov za privatizacijo«. Skupno pa jim je predvsem to, da je šlo v primeru privatizacije povsod za veličastne administrativne operacije, ki bi jim zavidal »vsak centralni planer«. Šlo je namreč za idejo, tako prof. Mencinger, »da je tudi tržno gospodarstvo mogoče ustvariti z dekreti, tako kot je bilo z njimi ustvarjeno socialistično«. V Sloveniji in v Češki Republiki je na primer tako imenovana razdelitvena privatizacijska metoda imela dober namen in je omogočala visoko vključenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje. Za Madžarsko, kjer je bilo največ tujih naložb na prebivalca, in kjer so tujci pokupili največ podjetij, so določeni strokovnjaki kmalu začeli opozarjati in svariti pred takšnim modelom. Sčasoma se je vendarle v procesu tranzicije izkazalo, da stvari niso črno-bele. Tako v Sloveniji kot tudi na primer na Češkem je bila ena od osrednjih težav nedefiniranost lastniške strukture oziroma lastniška razpršenost. Enako kot v Sloveniji so tudi na Češkem pomembno vlogo igrale investicijske družbe. Te so zbrale približno 70 odstotkov certifikatov, torej približno toliko kot v Sloveniji. Teh skladov je bilo na Češkem okoli 400, toda 50 odstotkov vseh certifikatov, ki so jih dobili vsi skladi, je zbralo 13 največjih investicijskih družb, ki so nato ustanovile državne banke in državne zavarovalnice. Na Madžarskem, tako je leta 1998 menila Andreja Böhm, pa jim je vendarle uspelo oblikovati neko lastniško strukturo, ki je podjetjem ustrezala. Svoja podjetja so prodali tako, da so tuji vlagatelji že pri nakupu, torej v pogodbah, morali jamčiti za svoje naložbe v ta podjetja. Privatizacija je bila torej nekakšen vzvod za preobrazbo družb. Vsekakor so bila v devetdesetih letih in tudi kasneje madžarska privatizirana podjetja najuspešnejša, čeprav je bila ta preobrazba zaradi izgube služb in stečajev za ljudi zelo huda in boleča, ampak »to je treba počistiti, saj so tuji strateški investitorji poleg denarja prinesli tudi znanje o upravljanju, tehnologijo«. Danes, 20 let kasneje, številni analitiki pripisujejo zaostajanje Slovenije na posameznih segmentih tudi dejstvu, da se je preveč otepala tujih investicij in strateških partnerstev. Enako je bilo na Češkem v prvi fazi, a so nato to miselnost spremenili. Poljska se je odločila za »šok terapijo«, pa se je njen realni BDP (bruto družbeni proizvod) na prebivalca v zadnjih dveh desetletjih povečal najbolj, za več kot 100 odstotkov. Še eno dejstvo je zanimivo. Namreč, če po rasti BDP glede na začetno razvitost primerjamo Slovenijo in Estonijo kot antipoda kar se izbranih pristopov k tranziciji tiče, ugotovimo, da sta približno enako uspešni. Skratka, dejstva kažejo na to, da z zgodovinsko distanco nobenega pristopa k tranziciji ne moremo označiti za boljšega ali slabšega. Vsaka država ima svoje značilnosti in posebnosti. To je jasno pokazala tudi zadnja finančna in gospodarska kriza. Tako imenovani baltski tigri (Estonija, Latvija, Litva) so beležili dvakrat višji padec gospodarske rasti kot Slovenija. Poljska na drugi strani krize praktično sploh ni občutila (veliko domače tržišče, največji prejemniki evropskih sredstev).

Ocena napredka izbranih držav v tranziciji s strani Evropske banke za obnovo in razvoj po 8 letih izvajanja reform

Država (po 8 letih tranzicije)	SLO 1998	MAD 1998	POL 1998	ČEŠ 1998	SRB 2008	ROM 1998	BOLG 1998
Privatizacija velikih podjetij	3.00	4.00	3.33	4.00	2.67	2.67	3.00
Privatizacija malih podjetij	4.33	4.33	4.33	4.33	3.67	3.33	3.00
Prestrukturiranje podjetij	2.67	3.33	3.00	3.00	2.67	2.00	2.33
Liberalizacija cen	4.00	4.33	4.33	4.33	4.00	4.33	4.00
Liberalizacija trgovine in deviznega sistema	4.33	4.33	4.33	4.33	3.67	4.33	4.00
Politika konkurenčnosti	2.33	3.00	2.67	2.67	2.00	2.33	2.33
Reforma bank in liberalizacija davčne stopnje	3.00	4.00	3.33	3.00	3.00	2.33	2.67
Trg kapitala in nebančnih finančnih institucij	2.67	3.33	3.33	3.00	2.00	2.00	2.00
Reforma celotne infrastrukture	2.67	3.33	3.00	2.67	2.33	2.67	2.00
Povprečna ocena reform	3.22	3.78	3.52	3.48	2.89	2.89	2.81

Vir: EBRD Transition Report, European Bank for Reconstrution and Development. London 2008.

Iz ocen EBRD je razvidno, da je bila Slovenija po 8 letih tranzicije v primerjavi s tako imenovano višegrajsko skupino najslabše ocenjena, Srbija pa je bila glede na isto časovno obdobje tranzicije ocenjena enako kot Romunija in Bolgarija in malenkost slabše kot Hrvaška.

Poleg omenjenih kriterijev za določanje ocene napredka posamezne države, je pomenljiv tudi kazalnik BDP na prebivalca v letu pred izbruhom svetovne krize. Ta kaže, da je bil leta 2007 v Sloveniji BDP na prebivalca enajst odstotkov pod povprečjem EU. Luksemburgu, ki je bil po BDP na prebivalca visoko nad povprečjem unije (167 odstotkov), sta sledila Irska in Nizozemska s 50 oziroma 30 odstotki nad povprečjem. Avstrija, Švedska, Danska, Velika Britanija, Belgija, Finska in Nemčija so povprečje unije presegle od 15 do 25 odstotkov, Francija, Španija in Italija pa do 10 odstotkov. Grčija in Ciper sta bila do 10 odstotkov nad povprečjem, Slovenija pa je bila skupaj s Češko, Malto in Portugalsko v skupini, ki je imela BDP na prebivalca od 10 do 25 odstotkov nižji od povprečja EU. Polovica novih članic – Estonija, Slovaška, Madžarska, Litva, Latvija in Poljska – je bila od 30 do 50 odstotkov pod povprečjem, najnižji BDP na prebivalca pa sta zabeležili Romunija s 59 in Bolgarija s 63 odstotki pod povprečjem zveze 27 držav. Časopis The Economist se je novembra 2009, dvajset let po padcu železne zavese, dotaknil tudi BDP-ja na prebivalca v državah bivše Jugoslavije. Hrvaška (13.220 dolarjev) se je po tem kriteriju med državami osrednje Evrope nahajala za Slovenijo, Češko, Slovaško in Estonijo in pred Srbijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino. V Sloveniji je BDP na prebivalca znašal 24.180 dolarjev na prebivalca, na Češkem in Slovaškem 16.000 dolarjev, v Estoniji pa 14.000 dolarjev. Črna gora je proizvedla 6510 dolarjev BDP na prebivalca, Srbija 5480 in Bosna in Hercegovina okoli 4080 dolarjev. V Bolgariji in Romuniji, ki sta v tem času že bili članici EU, pa je BDP na prebivalca znašal približno 5000 dolarjev. Komentator je poudaril, da je vzroke v slabšem razvoju na tem območju moč iskati v vojni, problem na Hrvaškem pa je videl v tem, da se vzrok za slabši razvoj pripisuje samo vojni, ne pa toliko sami politiki v državi, ki je imela tudi velik vpliv na gospodarstvo.

Dr. Aleksander Lorenčič

Izdelal:Proselit.net