Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

OSREDNJI PRIVATIZACIJSKI ZAKONI IN NJIHOVE GLAVNE ZNAČILNOSTI

OSREDNJI PRIVATIZACIJSKI ZAKONI IN NJIHOVE GLAVNE ZNAČILNOSTI


Temeljni zakoni (vsi so bili še predmet sprememb in dopolnitev):





STANOVANJSKI ZAKON (SZ)


Temeljno načelo privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš je bilo izenačenje pravice do nakupa stanovanja za vse tiste občane, ki so bili na dan uveljavitve stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice. Stanovanjski oziroma tako imenovani Jazbinškov zakon (tedanji minister za okolje in prostor) je imetnike stanovanjske pravice razdelil na dve skupini in sicer na tiste, ki so družbena stanovanja lahko odkupili, in na tiste, ki pravice do odkupa niso imeli. Prva skupina je stanovanja odkupila po ugodnih cenah, saj je na primer cena za 114 kvadratnih metrov veliko stanovanje v središču Ljubljane znašala okrog 16.000 tedanjih nemških mark. Druga skupina pravice do odkupa ni imela, saj je stanovanjski zakon prepovedoval odkup tistih stanovanj, ki so v družbeno lastnino prešla s podržavljanjem.





Cene za m2 stanovanja in povprečne neto plače v obdobju 1991–2003

Leto Povprečna končna cena za m2 stanovanja v SIT Cena stanovanj v EUR/m2 Povprečna neto plača v SIT Povprečna neto plača v EUR Število neto plač za m2 stanovanja
1991 30.000 433 10.322 149 2,91
1992 99.000 941 30.813 293 3,21
1993 155.000 1.170 46.826 353 3,31
1994 154.000 1.011 60.089 394 2,56
1995 192.064 1.255 71.279 466 2,69
1996 189.022 1.115 81.830 483 2,31
1997 205.536 1.139 91.199 505 2,25
1998 230.133 1.235 99.919 536 2,30
1999 229.330 1.184 109.279 564 2,10
2000 270.935 1.321 120.689 588 2,24
2001 280.069 1.289 134.856 621 2,08
2002 295.417 1.306 147.708 653 2,00
2003 333.074 1.407 159.072 681 2,06

Vir: Dušan Gorenčič: Financiranje stanovanjske gradnje z vidika nacionalne stanovanjske varčevalne sheme in evropske izkušnje s pogodbenim varčevanjem. Magistrsko delo, Ekonomska fakulteta UL, Ljubljana 2005, str. 26, Statistični urad Republike Slovenije (SURS).




ZAKON O DENACIONALIZACIJI (ZDen)


Zakon o denacionalizaciji je uzakonil vrnitev premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno na podlagi zakonov o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah. Nekdanjim lastnikom ali njihovim dedičem je bilo odvzeto premoženje vrnjeno »v naravi«, če to ni bilo mogoče, pa z odškodnino. Vračanje lastnine »v naravi« je že ob sprejemanju zakona povzročalo največ vroče krvi, še več pa potem v praksi. ZDen je predvidel, da bodo vsi vloženi zahtevki in postopki na prvi stopnji končani v enem letu. Ob sprejemu ZDen-a leta 1991 je bilo prav tako predvideno, da bo vrnjenega za štiri milijarde nemških mark oziroma dve milijardi evrov premoženja, po podatkih iz začetka leta 2007 pa je že bilo jasno, da bodo stroški precej, morda celo dvakrat, višji. Po podatkih Ministrstva za pravosodje je bilo do konca marca leta 2007 v naravi vrnjenih za milijardo 881 milijonov evrov zemljišč, gozdov, stavb in premičnin. Kjer vrnitev ni bila mogoča v naravi, so imeli upravičenci pravico do odškodnine v obliki obveznic in 6-odstotnih obresti. Slovenska odškodninska družba je do spomladi 2007 izplačala več kot 400 milijonov evrov, do konca postopka pa naj bi izplačala še 1,3 milijarde evrov. Vsi postopki še danes niso zaključeni.


ZLPP


Po mnenju Demosove vlade bi naj Zakon o privatizaciji podjetij omogočil prehod iz družbene lastnine »vsakogar in nikogar« v lastninske oblike, ki jih poznajo sodobna tržna gospodarstva, na načine, ki bi preprečili razpad podjetij in omejili »razprodajo« skupnega premoženja državljanov Slovenije. ZLPP je Skupščina Republike Slovenije sprejela šele 11. novembra 1992 po več kot dvoletnem usklajevanju, po številnih razpravah na strokovnih, političnih, teoretičnih in drugih ravneh. Glavni cilj ZLPP je bil spremeniti vsa podjetja v družbeni lasti v podjetja z dobro definiranimi lastninskimi pravicami v obliki delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo.

Zakon je združeval elemente dveh različnih pristopov:

  1. decentraliziran pristop; kar je pomenilo, da je večina pobud in odločitev prihajalo iz podjetij,
  2. množična (masovna) privatizacija dela delnic podjetij, tako da se jih je razdelilo državljanom v zameno za certifikate.

Osnovni model privatizacije po ZLPP je predvidel sistem »20 % + 20 % + 20 % + 40 %«, kar je pomenilo:

  1. 20 % se je preneslo na paradržavna pokojninski in odškodninski sklad,
  2. 20 % se je preneslo na zasebno upravljalne privatizacijske investicijske sklade (PID-e), ki so sami zbrali lastniške certifikate od državljanov,
  3. 20 % se je pod ugodnimi pogoji zamenjalo za lastniške certifikate notranjih lastnikov (menedžerjev, zaposlenih in bivših zaposlenih),
  4. 40 % pa se je lahko alternativno namenilo za odkup s strani notranjih lastnikov pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom prek javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastniškimi certifikati zbranimi v PID-ih ali za odkup s strani strateških partnerjev.

Dr. Aleksander Lorenčič



Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2023 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·