Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Povprečna neto plača po odtegnjenih davščinah, vendar pred odbitkom akontacije dohodnine, je v letu 1993 znašala 46.826 tolarjev oziroma 414 ameriških dolarjev (USD). Dogovor o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 je določal, da se plače izplačujejo v skladu s kolektivnimi pogodbami in določili dogovora. Z dogovorom o politiki plač je bil ustanovljen Ekonomsko socialni svet, tripartitni organ, ki so ga sestavljali predstavniki delodajalcev, delojemalcev in vlade. Ekonomsko socialni svet je bilo mesto, kjer so predstavniki socialnih partnerjev razpravljali o najpomembnejših ekonomskih, socialnih in drugih vprašanjih, ki so zadevale njihove skupne ali posamezne interese. V okviru Ekonomsko socialnega sveta so potekala tudi pogajanja za sklenitev vsakoletnega socialnega sporazuma. Dejstvo, da je kljub sklenjenemu dogovoru o politiki plač bil za njegovo izvajanje potreben zakon, ni bilo ravno v prid pogajalcem, vendar se je ta praksa nadaljevala tudi v naslednjih letih. Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu je povzel določila dogovora, dodatno pa je bilo omejeno izplačilo plač poslovodnih delavcev pri delodajalcih, ki so delavcem izplačevali plače pod ravnjo, določeno v kolektivni pogodbi. Prvič po več letih se je zaposlenost v letu 1993 zmanjševala hitreje kot proizvodnja, kar je pomenilo dvig produktivnosti. Kljub temu se je število registriranih brezposelnih v letu 1993 še povečalo. V letu 1994 pa je število brezposelnih, ki je doseglo vrh v decembru 1993, vse leto upadalo. Rast števila prostih delovnih mest se je trendno umirjala, kar je bilo za pričakovati, saj je dosegla raven iz let, ko je bila delovna sila v slovenskem gospodarstvu tako rekoč polno zaposlena. V letu 1994 je prišlo tako na eno razpisano prosto delovno mesto 10 brezposelnih, v letu 1993 jih prišlo še več kot 14. Pojav brezposelnosti je v Sloveniji pa tudi ostalih postsocialističnih državah predstavljal enega najobsežnejših in najtežje rešljivih socialnih problemov. V Sloveniji se je stopnja brezposelnosti od 1,4 leta 1987 povzpela na 14,4 odstotka leta 1993. Socialno pomoč je prejemalo manj kot polovica registriranih oseb. Kljub množični brezposelnosti so bili delodajalci razmeroma neuspešni, ko so iskali primerno delovno silo, zlasti, če so jo iskali za določen čas – še posebej v kmetijstvu. Za tovrstne primere je bilo potrebno iskati letno več tisoč tujih sezonskih delavcev. Domača brezposelna sila je zavračala sezonska dela zaradi težjih pogojev, nizkega vrednotenja kmetijskih opravil in slabših zaslužkov. Se je pa v letu 1994 končno zaustavilo tudi zmanjševanje skupne zaposlenosti, in sicer na račun novega zaposlovanja v drobnem zasebnem in državnem sektorju, medtem ko se je zaposlenost v skupini velikih in srednjih podjetij zmanjšala za nadaljnjih 5,1 odstotka. Število registriranih brezposelnih se je zmanjšalo za 1,6 odstotka; stopnja brezposelnosti pa je znašala v maju 1994 9 odstotkov. Produktivnost dela v industriji je porasla za 13,7 odstotkov. Slovenija je torej z letom 1993 prebrodila najnižjo točko gospodarske krize. Osamosvojitvena in stabilizacijska faza slovenskega prehoda sta bili uspešno izpeljani in postopno so začeli prevladovati njuni pozitivni učinki nad kratkoročnimi stroški. Nadaljeval se je tudi trend umirjanja inflacije. Rast drobno prodajnih cen v 1994 je znašala okoli 19 odstotkov. Kljub zniževanju pa takšna raven inflacije še ni zagotavljala stabilnih pogojev za gospodarsko rast. Vlada se je s proračunskim memorandumom za leto 1995 obvezala voditi uravnoteženo ekonomsko politiko z naslednjimi ključnimi cilji:

• - bistveno znižanje inflacijske stopnje glede na leto 1994,
• - 4 do 5-odstotna rast bruto domačega proizvoda temelječa na izvozu in investicijah,
• - povečana produktivnost dela za 3 do 4 odstotke,
• - povečana zaposlenost za najmanj 1 odstotek,
• - rast bruto plač v okvirih produktivnosti dela,
• - zmanjšanje deleža javno-finančnih odhodkov v bruto domačem proizvodu za 0,7 odstotne točke ter javno-finančnih prihodkov za 0,4 odstotne točke.

Obdobje brezvetrja oziroma obdobje uravnoteženega razvoja

Drugo polovico devetdesetih lahko označimo kot obdobje uravnoteženega razvoja. Za obdobje 1996-1999 sta bili značilni zmerna inflacija s trendom zmanjševanja in uravnotežena gospodarska rast, ki se je gibala na okrog 4 odstotkih povprečno letno. Upočasnitev v letih 1995-1996 je bila posledica upočasnitve bruto domačega produkta v Evropski uniji, upočasnitev leta 1998 pa posledica ruske krize ter recesije na Hrvaškem. V letu 1999 je Slovenija zabeležila najvišjo gospodarsko rast med vsemi kandidatkami za vstop v Evropsko unijo. Ob pripravi strategije gospodarskega razvoja Slovenije za obdobje 1996-2000 z naslovom »Približevanje Slovenije EU« so analitiki ugotavljali, da bi morali slovenski izvozniki zamenjati vsaj polovico svojih tedanjih, izvozu namenjenih izdelkov. Predelovalne dejavnosti, ki so vseskozi zagotavljale skoraj ves blagovni izvoz, so na evropskem trgu v globalni konkurenci dosegale podpovprečno izvozno učinkovitost. Na trgih pomembnih evropskih partnerjev smo bili s cenami slovenskih izvoženih izdelkov pod povprečjem tamkajšnjih uvoznih cen za enake ali sorodne uvožene izdelke. Struktura slovenskega izvoza se je premalo spreminjala in je bila preveč osredotočena v tistih blagovnih skupinah, kjer je bilo povpraševanje podpovprečno. Zato je slovensko gospodarstvo bilo občutljivo na konjunkturna nihanja na evropskih trgih. Tuje neposredne naložbe v slovensko gospodarstvo so v drugi polovici devetdesetih let iz leta v leto nihajoče naraščale. Stanje neposrednih tujih naložb se je povzpelo z okrog 2 milijardi dolarjev v letu 1996 na blizu 2,8 milijarde dolarjev v letu 2000.

Slovenija je v letih 1996-1999 beležila trend inflacijskega padanja. Z letom 1998 je postal uradno in mednarodno primerljivo splošno merilo inflacije indeks cen življenjskih potrebščin, ki je zamenjal sorodni indeks maloprodajnih cen. Proste cene so se v letu 1998 povečale le za 5,7 odstotka, nadzorovane cene pa za 10,1 odstotka. Rast osebnih dohodkov med letom 1996 je bila še hitrejša kakor povprečni porast glede na leto 1995, kar je pomenilo, da je bila dohodkovna politika še naprej osrednji problem slovenske makroekonomske regulative. V Sloveniji je bila v preteklih letih izkazana tesna zveza med gibanjem plač in zaposlenostjo. V industriji, kjer je bilo naraščanje plač nadpovprečno, je nominalna rast stroškov dela presegla velike prihranke iz povečane produktivnosti. Rast plač je v letu 1996 izvirala pretežno v državnem sektorju (v državni upravi so realne povprečne plače porasle za 5,6 odstotkov, v izobraževanju za 5,5 odstotkov in v zdravstvu za 6,3 odstotkov) ter v gradbeništvu (6 odstotkov) in kmetijstvu (5,7 odstotkov), to se pravi, največ v panogah, katerih obnašanje je bilo v šibkih zvezah z denarno politiko in ki jih niso zadevale omejitve, ki jih je narekovalo gibanje deviznega tečaja. Socialni sporazum, ki je bil končno sklenjen konec meseca maja 1996 je določal, da se plače izplačujejo v skladu s kolektivno pogodbo, da pa se v skladu z eskalacijsko lestvico povečujejo le izhodiščne plače po tarifnih in plačilnih razredih, osnovne plače pa le za razliko v ugotovljenih povečanjih izhodiščnih plač. Za tako rešitev, ki naj ne bi spodbujala avtomatskega povečanja plač, so se zavzemali zlasti delodajalci. Na dokončno odločitev minimalne plače v višini, ki je pomenila kompromis med zahtevami sindikatov in predlogi delodajalcev, je odločilno vplivala poteza vlade, s katero je za 4 odstotke znižala prispevke delodajalcev. Hkrati je uvedla davek na izplačane plače, kar je pri delodajalcih sprožilo neodobravanje. V letu 1998 se je nadaljevalo umirjeno gibanje plač iz leta 1997. K temu je veliko prispeval uzakonjeni dogovor o gibanju plač. Plače so kljub dogovoru socialnih partnerjev o politiki plač za obdobje 1999-2001 v letu 1999 naraščale precej hitreje kakor prejšnje leto in hkrati hitreje od načrtovane 2-odstotne realne rasti. Realna rast povprečnih bruto plač je znašala 3,2 odstotka in je skoraj dosegla rast produktivnosti dela. Plače v predelovalnih dejavnostih so realno porasle za 2,8 odstotka.

V drugi polovici devetdesetih je prišlo do večjih institucionalnih sprememb na področju javnih financ. Aprila je bil sprejet Zakon o računovodstvu, julija sta pričela veljati Zakon o davku na dodano vrednost ter Zakon o trošarinah, septembra je bil sprejet Zakon o javnih financah, ob koncu leta pa še Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Uvedba davka na dodano vrednost je po pričakovanjih vplivala na rast cen in to zaradi spremenjenih relativnih cenovnih razmerij in višje efektivne davčne stopnje. Javne finance so bile v drugi polovici devetdesetih let eno izmed najbolj problematičnih področij razvoja Slovenije. V tem času se je nadaljevalo postopno posodabljanje davčnega sistema, pri čemer so bile nekatere spremembe dokaj uspešno izvedene, kot mdr. dolgo pripravljana uvedba davka na dodano vrednost, ki je nadomestil dotedanji davek na promet, kar je bilo pomembno zaradi prilagajanja javnim financam EU. Konec devetdesetih so bile uvedene tudi administrativne spremembe v evidenci zaposlenih. Med zaposlene so se od januarja 1999 štele tudi osebe, vključene v javna dela, ki so bile do tedaj statistično upoštevane kot brezposelne. Število zaposlenih se je najbolj povečalo med zaposlenimi pri podjetnikih in v samostojnih poklicih (število le-teh se je sicer zmanjšalo), naraslo pa je tudi število zaposlenih v podjetjih in organizacijah. 

Na prelomu tisočletja: inflacijski šok in padanje gospodarske rasti

Na začetku novega tisočletja je Slovenija ostajala ena redkih tranzicijskih držav, ki so presegle predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti. Raven realnega bruto domačega proizvoda iz leta 1989 so v letu 2000 presegale samo Poljska, Madžarska, Slovaška, Albanija in Slovenija. Slovenija je vztrajno zmanjševala zaostanek za razvitimi evropskimi državami. V letu 1996 je dosegla 64 odstotkov bruto domačega proizvoda na prebivalca po kupni moči v Evropski uniji, v letu 2001 pa je dosegla že 70 odstotkov. Že v letu 1997 je Slovenija dosegla raven razvitosti najmanj razvite članice Evropske unije – Grčije in se približala Portugalski. Med kandidatkami za vstop v Evropsko unijo je bil od Slovenije bolj razvit le Ciper, ki je leta 2001 dosegel 74 odstotkov povprečnega bruto domačega proizvoda na prebivalca po kupni moči v Evropski uniji. Na prelomu tisočletja, v letu 2000, je prišlo do inflacijskega šoka. Inflacija je narasla na skoraj 9 odstotkov. Obdobje zmerne inflacije s počasnim trendom zmanjševanja je bilo prekinjeno v letu 1999 ob uvedbi davka na dodano vrednost in ob naraščanju cen primarnih surovin na svetovnih trgih. Ob povečanem nihanju mesečnih stopenj rasti cen se je njihova raven povečevala vse do druge polovice leta 2001, nato pa se je inflacija pričela zmanjševati − konec leta 2001 je bila 7-odstotna. Gibanje inflacije v letu 2002 so močno označevale fiskalne spremembe (povišanje stopnje davka na dodano vrednost, trošarin in okoljskih taks), ki so skupaj z nadzorovanimi cenami in naftnimi derivati na začetku leta 2002 ustavile trend zniževanja inflacije. Trend zniževanja inflacije se je ponovno uveljavil sredi drugega četrtletja, kljub temu pa je inflacija ob koncu leta 2002 presegla inflacijo ob koncu leta 2001. Postopno naraščanje cen v letu 2000 in v prvi polovici leta 2001 je bilo v največji meri posledica nadaljevanja naraščanja cen nafte na svetovnem trgu, ki je delno prispevalo tudi k počasnemu umirjanju rasti cen v letu 2001. Med notranjimi dejavniki, ki so omogočili vztrajanje inflacije na relativno visoki ravni, pa je treba izpostaviti hitrejše naraščanje reguliranih cen, pogoste spremembe na davčnem področju ter usmerjenost denarne politike na uravnavanje gibanja deviznega tečaja, ki je imelo ob povečanih finančnih prilivih za posledico povečano naraščanje denarnih agregatov. Direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj v tistem obdobju je glede inflacijskega problema dejal, »da ne razume, zakaj centralna banka ne bi vsaj pogojno opredelila inflacijskega cilja, in če ga ne bi dosegli, bi lahko natančno pojasnila, katere vladne poteze so prekrižale načrte«. Po tem, ko je bila inflacija v Sloveniji leta 1996 z izjemo Češke najnižja med državami luksemburške skupine kandidatk za članstvo v Evropski uniji, je bila inflacija ob koncu leta 2002 v Sloveniji najvišja med omenjenimi državami, hkrati pa je bila približno trikrat višja od ravni, določene s konvergenčnim kriterijem Evropske unije glede stabilnosti cen. Ob visoki inflaciji je na drugi strani glede na leto 1999 upadla gospodarska rast v letu 2000. Ta je v naslednjem letu še upadla in je leta 2003 znašala le 2,3 odstotke.

Gibanje registrirane brezposelnosti v Sloveniji v obdobju 1988-2008

Vir: Zavod RS za zaposlovanje – Letna poročila. Dostopno na: https://www.ess.gov.si/ (20. 3. 2009).

Z upočasnitvijo gospodarske rasti se je upočasnila tudi rast zaposlenosti. Predvsem v letu 2002 se je rast zaposlenosti močno upočasnila, zmanjševanje brezposelnosti pa se je skoraj ustavilo. Delež dolgotrajno brezposelnih se je v letu 2001 zaradi upokojitev in drugih črtanj nekoliko znižal in sicer s 63 odstotkov v letu 2000 na 59. Z bolj intenzivno usmerjenostjo politike zaposlovanja na probleme težje zaposljivih in z upokojevanjem starejših oseb, ki so izpolnile pogoje za upokojitev, pa se je delež zniževal tudi v letu 2002. Trdovraten je ostajal problem zaposlovanja brezposelnih brez izobrazbe, saj je njihov delež vseskozi ostajal na ravni okoli 47 odstotkov.

V letu 2000 je bila zabeležena 11,2 odstotna realna rast izvoza blaga ter 3,6 odstotna realna rast uvoza blaga. Pogoji menjave so bistveno vplivali na primanjkljaj tekočega računa. Dosežena sta bila do tedaj najnižja deleža potrošnega blaga v izvozu in uvozu. Deleži menjave z državami Evropske unije so bili podobni tistim pred rusko in kosovsko krizo. Povečala se je menjava z državami nekdanje Jugoslavije, nekdanje Sovjetske zveze in državami CEFTE. Pogoji menjave so se po dveh letih zaporednega slabšanja v letu 2001 rahlo izboljšali. Povečal se je tržni delež slovenskih izvoznikov na trgih Evropske unije. Nastale so tudi spremembe regionalne strukture blagovne menjave tako pri izvozu kot uvozu. Nadpovprečno hitro se je krepila tudi blagovna menjava z državami nekdanje Jugoslavije. Za leto 2002 je bila značilna hitrejša rast izvoza od uvoza blaga. Prišlo je do zmanjševanja ameriškega dolarja na uvozni in izvozni strani. Tržni delež slovenskih izvoznikov na trgih najpomembnejših trgovinskih partneric se je v letu 2002 povečal. Regionalna sestava blagovne menjave se je na izvozni strani spreminjala v korist držav nekdanje Jugoslavije in držav CEFTE. V blagovni menjavi z državami nekdanje Jugoslavije je bil zabeležen velik presežek. V letu 2003 je bila rast uvoza dvakrat hitrejša od rasti izvoza. Tako izvoz kot uvoz sta bila pod vplivom medvalutnih razmerij. Tržni delež slovenskih izvoznikov je na trgih EU znašal 0,28 odstotka. Delež izvoza v države nekdanje Jugoslavije se je v letu 2003, glede na leto 2002, zmanjšal na 17,4 odstotkov. Rast izvoza v države CEFTE pa je bila trikrat večja od rasti uvoza. Rast menjave storitev s tujino pa je bila počasnejša od rasti menjave blaga.

Po enajstih letih tranzicije so ostajali reformni zaostanki predvsem pri prestrukturiranju finančnega sektorja, prestrukturiranju podjetniškega sektorja in reformi javne uprave oziroma delovanja javnega sektorja. Čeprav je celotni dobiček podjetij presegal celotne izgube v gospodarstvu, je okoli tretjina podjetij še vedno poslovala z izgubo. Še vedno je bila država neposredno močno prisotna v gospodarstvu – delež zasebnega sektorja v bruto domačem proizvodu se je s privatizacijo družbene lastnine s 30 odstotkov, kolikor je znašal leta 1992, povečal na 65 odstotkov leta 2000, vendar je še vedno zaostajal za drugimi tranzicijskimi državami. Procesa olastninjenja in privatizacije sta v letu 2000 stekla tudi v finančnem sektorju, kjer je po dolgotrajni diskusiji o nacionalnem interesu država prodala 39-odstotni delež Nove ljubljanske banke tujcem. Reforma javne uprave je potekala počasi, stroški delovanja javnega sektorja pa so se povečevali predvsem zaradi hitre rasti plač in zaposlenosti v javnem sektorju. Julija 2001 je Vlada Republike Slovenije sprejela strategijo gospodarskega razvoja za srednjeročno obdobje do leta 2006 z naslovom »Slovenija v Evropski uniji«. Že sam naslov veliko pove. Izhajal je iz spoznanja, da je bil dotedanji razvojni koncept tranzicijskega prilagajanja v veliki meri izčrpan in da bo poslej potekal v bistveno spremenjenem okolju. Zanj so bili značilni predvsem globalizacija, informacijska družba in družba znanja kot razvojni izziv ter pričakovana vključitev Slovenije v EU.  

Uresničitev strateških ciljev in izboljšanje makroekonomske slike

V letu 2004 je prišlo do izboljšanja makroekonomske slike. Gospodarska rast je bila najvišja, inflacija pa najnižja v novem tisočletju. Gospodarska aktivnost je bila v letu 2004 po nekaj letih precej nizkih stopenj rasti relativno visoka. Povprečna stopnja rasti bruto domačega proizvoda je znašala 4,4 odstotke. Krepilo se je tudi domače povpraševanje. Industrijska proizvodnja je zabeležila kar 4,8-odstotno rast. Značilna je bila umirjena rast plač predvsem zaradi nizke rasti plač v javnem sektorju. Gibanje zaposlenosti je bilo skladno z gospodarsko aktivnostjo, število brezposelnih pa je bilo za 5 odstotkov nižje kot v letu 2003. Rast števila zaposlenih v storitvenem sektorju je ponovno prehitevala rast zaposlenih v industriji. Nadaljeval se je trend dezinflacije. Povprečna letna stopnja inflacije je v letu 2004 znašala 3,6 odstotke. Banka Slovenije je sledila zastavljenemu cilju stabilnosti cen. Uvoz blaga je v letu 2004 rasel hitreje od izvoza. Realna rast izvoza blaga je bila podvojena, uvoza pa povečana za pol.

Slovenija je 1. maja 2004 postala članica Evropske unije. Vstop Slovenije v EU ter oživljanje gospodarske aktivnosti v EU sta ugodno vplivala na gibanje blagovne menjave. Na izvozni strani se je najbolj povečal izvoz reprodukcijskega materiala, na uvozni strani pa se je najbolj povečal uvoz reprodukcijskega materiala ter blaga za široko potrošnjo. Primanjkljaj blagovne menjave se je povečal za 337 milijonov evrov. Prišlo je tudi do nadpovprečnega povečanja izvoza v države nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije. Delež izvoza v države nekdanje Jugoslavije se je leta 2004 povzpel na 17,9 odstotkov, uvoza pa na 5,8 odstotkov. Nemčija, Italija, Avstrija ter Francija pa so ostale najpomembnejše trgovinske partnerice. Prišlo je do povečanja oziroma pospeševanja izvoza v Grčijo, Belgijo, Dansko in v Španijo. Izvoz storitev nasploh se je v letu 2004 povečal za 13 odstotkov, uvoz pa za 10 odstotkov. Prav tako so prihodki od turizma rasli hitreje od dohodkov. Po letu 1996 so bile v letu 2004 storitve transporta najhitreje rastoča storitvena dejavnost. Povečali so se tudi finančni odtoki zasebnega sektorja. Delež naložb v tuje vrednostne papirje je bil v strukturi finančnih odtokov podvojen. Posledica vstopa Slovenije v EU so bile tudi višje neposredne investicije tujcev. Ena od slabih stvari pa je bil povečan obseg zadolževanja slovenskih bank in podjetij v tujini. Povečal se je tudi bruto zunanji dolg. Slovenija je z vstopom v EU postala članica ekonomske in monetarne unije (EMU), vendar takoj po pristopu k EU ni prevzela evra. To se je zgodilo  1. januarja leta 2007. Z vstopom Slovenije v EU je Banka Slovenije postala članica ESCB, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka (ECB) in nacionalne centralne banke držav članic EU. S tem so predstavniki Banke Slovenije pridobili status članov Razširjenega sveta ECB, odborov in delovnih skupin ESCB. Zaradi načrtnega prevzema evra je Banka Slovenije nadaljevala s prilagoditvijo instrumentov denarne politike. Prav tako sta vstop v EU in planirana uvedba evra zahtevala prilagoditve na področju plačilnih sistemov. Vsekakor je Banko Slovenije čakalo po vstopu Slovenije v EU še kar nekaj potrebnih ukrepov in prilagoditev, preden je prišlo do prevzema evra. Tu je Banka Slovenije odigrala izredno pomembno vlogo.

Dr. Aleksander Lorenčič