Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

G. REPOVŽ Intervju z dr. Jožetom Mencingerjem

Vlado z Janšo na čelu bi težko imel za neoliberalno. Stavim tudi, da večina ministrov in poslancev ne ve, za kaj je šlo. Bolj po naključju sta sovpadli nuja oblasti nekaj pokazati in želja mladoekonomistov, da bi se uveljavili in omajali petnajstletno prevlado gradualistov." - Dr. Jože Mencinger

Dr. Jože Mencinger, ekonomist, nekdanji rektor ljubljanske univerze
GREGA REPOVŽ

2006/46/INTERVJU

Dr. Jože Mencinger, starosta slovenske ekonomije, prihaja z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, ki je v preteklih petnajstih letih tudi pod njegovim vodstvom zasnoval pomemben del slovenske ekonomske politike. Mencinger preseneča - napoveduje, da bo najbrž kandidiral za predsednika republike, ter brez zadržkov in predsodkov hvali in graja.

Lojze Peterle je napovedal kandidaturo za predsednika republike. Se boste pridružili tekmi?

Takšno vprašanje sem sicer pričakoval, a na koncu in ne že na začetku intervjuja. Odgovor je: najbrž. A šele, ko bo čas za to.

Mimogrede: kakšni so vaši spomini na Peterleta? Pred mnogimi leti je bil vaš premier.

V glavnem dobri. Ko sem zaradi sporov o privatizaciji odstopil, sem bil nanj sicer jezen, zdaj pa na to gledam drugače. Sam sem z odstopom naredil edino možno stvar. Začeti trditi, da je nekaj zeleno, če sem verjel, da je modro, nisem mogel, časi za prepire niso bili pravi, vse, kar je bilo mogoče za osamosvojitev narediti na makrogospodarski ravni, je bilo do aprila narejeno, največ po zaslugi Marka Kranjca, v operativnih stvareh pa je bil moj naslednik Ocvirk mnogo boljši. Sicer pa imam na takratno vlado, ki jo je Peterle vodil zelo demokratično, dobre spomine. Bila smo skupina političnih amaterjev, ki so poskušali nekaj narediti, ne da bi prav dobro vedeli, kaj in kako, in bili smo povsem neodvisni od strank. Sam sem bil na primer član zdajšnje Janševe, takrat Tomšičeve stranke, a mi nikoli niti na kraj pameti ni padlo, da bi kogarkoli v stranki vprašal, kaj naj naredim. Res pa je, da tudi stranke niso prav vedele, kaj početi z oblastjo.

Kaj si mislite o "novem" Janezu Drnovšku? Nekateri ga povzdigujejo, drugi ga dajejo v nič.

"Novi" Janez Drnovšek mi je kar všeč, čeprav njegove pretvorbe ne razumem povsem in čeprav pri obrambi svojih zdajšnjih gledanj na svet ni vselej dosleden. Vseeno verjamem, da je iskren, poznam pa dosti ljudi, ki trdijo, da gre le za pretirano samoljubje.

Je kaj narobe, da predsednik javno govori o pomembnih družbenih rečeh? Ali pa je bolje, da je samo človek predpisanega protokola?

Narobe. Javno govorjenje predsednika države o pomembnih stvareh je njegova moralna dolžnost. Če bi predsednika potrebovali le za predpisani protokol, bi bilo najbolje najeti postavnega dramskega igralca ali lepo igralko, ki se hitro naučita ponavljanja tekstov, ki bi jih napisali drugi, ali pa koga, ki pazi, da veliko govori in nič ne pove.

Bili ste minister v isti vladi kot Janez Janša. Kakšna je razlika med takratnim in današnjim Janšo?

Ostal je enako bister in sposoben obvladati izredno količino informacij. To pa je, ker je postal še bolj nezaupljiv in zamerljiv, kot je bil takrat, lahko prav neprijetno. Pravijo, in to verjamem, da se nič v Sloveniji ne zgodi brez njegove vednosti. Zato se mi zdi vse bolj podoben Putinu, le da ima Janša na srečo majhno državo.

Kakšno gospodarsko ekipo ima Janša?

Ali jo ima? Ne vem, koga bi štel vanjo. Ministre, člane strateškega sveta, UMAR? Sicer pa imam o ravnanjih ministra Bajuka zelo dobro mnenje. Gotovo ima največ zaslug za hiter propad nesmiselnih davčnih reform.

S kakšnimi občutki ste opazovali vzpon t. i. mladoekonomistov v sfero oblasti?

Z mešanimi. Rad imam različnost mnenj in prepire o strokovnih stvareh. Verjamem tudi, da so imeli dober namen, imeli so tudi veliko dobrih idej. Vendar so vse, kar so morda hoteli napraviti, z domišljavostjo in včasih precej nizkotnim zmerjanjem vseh, ki so podvomili o njihovih naukih, že vnaprej obsodili na neuspeh. Imeli so se za liberalce, ravnali pa so kot najbolj zadrti fundamentalisti in centralni planerji.

Kot glavni ekonomski svetovalci vlade so prepričevali tako vlado kot javnost, da se je Slovenija prepočasi razvijala. Vsi so jim verjeli. Zakaj?

Ne vem, če so jim vsi verjeli, večina pa jim je. Tega pravzaprav ni težko razložiti. Ekonomija je ena od ved, ki so močno izpostavljene nekakšnim samoumevnostnim ciklusom. Če temu dodamo še običajno slovensko samopodcenjevanje in strahospoštovanje do mnenj tujih institucij, ki se na primer ukvarjajo z merjenjem "ekonomske svobode", postane to, da jim je javnost verjela, kar razumljivo. Posebno še, ker podatkov slej ko prej nihče ne gleda.

Le redki ekonomisti ste se javno oglasili z opozorili, da govorijo v veliki meri na pamet. So mislili, da bodo manj izgubili, če bodo tiho?

Nekateri se raje oglašamo, drugi pa raje počakajo, da vidijo, kako se bodo stvari obrnile, oziroma na utrditev novega samoumevnostnega ciklusa. Prvi se zato tudi velikokrat zmotimo, drugi pa nikoli.

Ta vlada je začela ambiciozni program reform. Veliki, po malem bombastični načrt, se je končal klavrno in potihem. Zakaj pravzaprav?

Ker sem po naravi optimist, sem že takrat upal in tudi povedal, da se bo končalo, kot se je, torej z vrsto medseboj bolj ali manj usklajenih, bolj ali manj koristnih ali škodljivih, pa tudi samo lepotnih sprememb, ki v gospodarstvu niso naredile veliko škode.

Bi lahko reformni paket označili kot nenaden izbruh slovenskega neoliberalizma?

Vlado z Janšo na čelu bi težko imel za neoliberalno. Stavim tudi, da večina ministrov in poslancev zdajšnje oblasti ne ve, za kaj je šlo, in da sploh ne razlikuje med različnimi ekonomskimi šolami. Tudi ne vem, zakaj bi. Oblast bi zato s podobno ihto sprejela kakšen povsem keynesianski program, saj večina spet ne bi vedela, za kaj gre. Bolj po naključju sta sovpadla nuja oblasti nekaj pokazati in želja mladoekonomistov, da bi se uveljavili in omajali petnajstletno prevlado gradualistov.

Je to dokončen konec reformatorskega truda te oblasti v tem mandatu?

"Veliki skok naprej" oziroma naš "strukturni preboj", kot so to poimenovali mladoekonomisti, se je gotovo končal.

Neoliberalizem po slovensko pa je pokopan?

Pravzaprav ni bilo kaj pokopavati.

Zdi se, da nekatere neoliberalne spremembe dejansko stihijsko tečejo naprej, na primer v zdravstvu, šolstvu, na področju socialnih pravic.

Imate prav, res je vse skupaj stihijsko. Nekateri predlogi so celo zelo razumni, žal pa je mogoče za njimi slutiti le slo po širjenju oblasti na prav vsa področja in žal je na veliko področjih mogoče napraviti še veliko škode.

Je v osnovi boljše, da so reforme v obliki, v kakršni so bile zamišljene, propadle?

Seveda. Če bi naredili vse, kar je pisalo v 70 ukrepih, bi bila gospodarska in socialna škoda nepopravljiva.

Madžarska, Poljska in deloma tudi Češka se srečujejo z veliko politično in tudi ekonomsko nestabilnostjo. Lahko v tako stanje zaide tudi Slovenija?

Mislim, da v Sloveniji velike ekonomske nestabilnosti ne bo oziroma da bi nastala le, če bi prišlo do velike ekonomske krize v EU. Temelji makroekonomskega ravnotežja, ki so bili ustvarjeni z začetnim stanjem, zavračanjem naukov IMF in drugih finančnih institucij ter z gradualizmom, so kar trdni. Politične krize so mogoče, prav resno pa jih ne bi jemal in prav velikih posledic za delovanje gospodarstva ne bi imele. Prav narobe, včasih je dobro, da ima politika veliko dela sama s seboj, tako ji ostane manj časa za vtikanje v druge.

Toda potreba po prilaganju, zlasti globalizaciji in staranju družbe, živi še naprej.

Drži. Vendar se globalizaciji ne da prilagajati s pisanjem strategij, tudi z lizbonsko ne; nedvomno se ji najbolje prilagaja kar gospodarstvo samo. Pri tarnanju o problemih staranja družbe pa je veliko pretiravanja; problemi so že z majhnim prerazdeljevanjem povečanja produkta, ki ga prinaša tehnološki napredek, povsem rešljivi. Pri staranju so najbrž večji problem od pokojnin s staranjem povezani stroški za zdravstvo. A že dejstvo, da gre v ZDA za socialno neprijazno pretežno zasebno zdravstvo kar 13 odstotkov BDP, v Evropi in pri nas pa za mnogo bolj socialno prijazno in pretežno javno zdravstvo pol manj, kaže, da tudi ta problem ni nerešljiv.

Minister Drobnič in delodajalci so zelo kritični do domnevne nefleksibilnosti trga dela. Odpovedni roki da so predolgi, odpravnine previsoke, čas malice ne bi smel biti del delovnega časa. Imajo prav?

Nimajo. Ne verjamem, da bi delodajalci vsak tolar, ki bi ga privarčevali z malicami, porabili za ustvarjanje novih delovnih mest. Podatki kažejo, da je za dolgoročni razvoj daleč najbolj pomembna socialna kohezija v družbi, in tudi, da za raziskave in razvoj največ namenjajo države, ki imajo visok in stabilen delež plač v bruto domačem produktu, in najmanj tiste, v katerih je delež plač v BDP nizek in nestabilen. Sicer pa povečevanje fleksibilnosti ponudbe dela ob sočasni določenosti povpraševanja po delu z gospodarsko aktivnostjo in tehnološkim napredkom, ki zmanjšuje zaposlenost, lahko le poveča cikličnost zaposlovanja ali pa z raznimi oblikami "just in time" zaposlovanja drugače prerazdeljuje enako količino dela. Rigidnost trga dela tudi ni povezana z brezposelnostjo. Pa še, sploh ni res, da bi bil naš trg dela tako zelo rigiden.

Kmalu po zatonu reform je vlada razglasila velike nacionalne razvojne projekte do leta 2023. Kakšna je njihova vrednost?

Prav veliko o teh projektih ne vem, v čem je skrivnost letnice 2023, kdo je vladi podtaknil te neumnosti, pa tudi ne.

Ima vlada ta čas jasen ekonomski program in profil?

Mislim, da ne. A zaradi tega ni veliko škode. Ne gre spregledati, da Slovenija v ekonomskem pomenu besede sploh ni več država, saj nima nobenih atributov, ki bi jo delali državo: ne tiska denarja, ne odloča o pravilih igre, ne kontrolira tokov blaga, storitev in dela prek meja, pa tudi pri pobiranju davkov je precej omejena. Tolar bo po dveh letih bivanja v ERM2, ki že pomeni izgubo denarne politike, zamenjal evro, Banka Slovenije se bo spremenila v navadno podružnico ECB, gospodarski sistem določajo „acquis-ji”, v tokove blaga in kapitala se ne sme več vtikati ali jih omejevati, pri odrejanju davkov in fiskalni politiki pa jo omejujejo za zdaj za nas sicer malo relevantna pravila Pakta stabilnosti.

Bi lahko rekli, da se oblast vrača h gradualizmu, ki ga je v svojem reformnem obdobju srdito napadala?

Da, čeprav najbrž tega niti ne ve.

Je gradualizem res nekakšno čudaštvo, ki ga ne pozna nobena razvita država?

Zakaj? Gradualizem je temelj razvoja vsake normalne razvite države. Revolucionarne spremembe sistemov so redke; zgodijo se enkrat ali dvakrat v stoletju in povzročijo veliko „kolateralne“ škode. Mislim, da se je pri nas za gradualizem v ekonomski politiki v letu 1991 zavestno odločil le takratni Svet Banke Slovenije; najboljši izraz tega je bila uvedba upravljanega drsečega tečaja in prizadevanja za preprečevanje realne apreciacije tolarja. Gradualizem si je Slovenija lahko privoščila zaradi samoupravljanja in družbene lastnine, ki sta omogočala decentralizirano odločanje, in stopnje razvitosti, ki jo je dosegla pred tranzicijo. Zdaj spet več sodelujem na raznih ekonomskih konferencah v tujini; večina ekonomistov z vzhoda in zahoda je občudovalcev slovenske gospodarske politike ob osamosvojitvi in po njej. Ali bi si ga lahko privoščile tudi druge nekdanje socialistične države, pa ne vem.

Kako je s t. i. umikanjem države iz gospodarstva? Ali napovedani umik poteka, je pravega obsega, dobro tempiran? So izbrane prave točke umika?

Ukrepi, ki se v reformnem paketu ukvarjajo z drugim valom privatizacije, so se mi tudi zaradi razumne postopnosti zdeli najboljši del reformnega paketa. Vendar je, kot kaže, praksa privatizacije precej drugačna od tam napisanega. Vse skupaj je vedno bolj podobno kravjim kupčijam in povsem nepregledni igri, v kateri je tudi v zasebnem delu gospodarstva pomembno le, kdo je "naš".

Kakšni so nasploh posegi politike v posamezna podjetja?

Različni. Gotovo pa sta za posege v gospodarstvo ključna pokojninski in odškodninski sklad. Tu se je po desetih letih pokazala ena od slabosti privatizacijskega modela, ki pa je prejšnje vlade niso izkoriščale. Zdajšnja vlada pa ju po desetletju uporablja predvsem za sicer legalno in legitimno, a tudi nespodobno zamenjavo nadzornih svetov in uprav podjetij.

Ta vlada je razmeroma zadržana do prodaje podjetij tujim lastnikom. Ali se v tem kaže skrb za t. i. nacionalni interes glede lastništva podjetij?

To je gotovo področje, na katerem se z zadržanostjo vlade strinjam. Ostajam prepričan, da velja preprosto pravilo: "Prodaj le, kar moraš prodati, in ne prodaj ničesar, česar ti ni treba prodati." Sicer pa nikoli nisem razumel, zakaj je tako dobro poceni prodajati, kar imaš, posebno še, če z denarjem, ki ga dobiš, ne veš, kaj pametnega početi. Nikoli nisem razumel naših ekonomistov, ki kot mantro ponavljajo leporečja o vsesplošni koristnosti tujega lastništva. Posebno še, ker je očitno, da so tako imenovani "spill-over" učinki tujega lastništva, ki naj bi prispevali h gospodarski rasti, bolj negativni kot pozitivni. Prav tako ne vem, zakaj bi se odrekel dobičkom, ki odtekajo v tujino, kar, kot kaže primer Irske z velikimi tujimi investicijami, že presega 15 odstotkov BDP. Pravijo, da vsaj znotraj EU lastništvo sploh ni pomembno. Vendar ne gre pozabiti, da bo Francoz še dolgo najprej Francoz, in Slovenec še dolgo najprej Slovenec ter da še dolgo ne bosta oziroma morda sploh nikdar ne bosta najprej Evropejca.

Se direktorji oblasti bojijo?

Tega ne vem, zagotovo pa se ji prilagajajo, kar so zmeraj počeli. Ker gre pretežno za ljudi brez ideologije, jim tega sploh ne gre zameriti.

Prilagajali bi se ji tudi sami od sebe, brez pritiska, enako, kot so se prejšnji oblasti. Kako, da oblast tega ni uvidela?

Imate prav. Gotovo bi se prilagajali tudi brez pritiskov. Zakaj tega oblast ne sprevidi, pa ne vem; kaže, da ji oblastna zaslepljenost onemogoča takšno razmišljanje. Ni pa odveč omeniti nekaj, kar bi z ekonomsko terminologijo lahko imenovali nekakšen multiplikator zamenjav. Vsaka zamenjava z "našim" ustvari mnogokratnik novih "naših". Gre za nekaj, kar je podobno odnosu med cenzuro in samocenzuro; samocenzura je mnogokratnik cenzure.

Marsikje v razvitih državah naj bi gospodarstvo bolj vplivalo na politiko kot pa politika na gospodarstvo. Lahko pride do tega kdaj tudi v Sloveniji? Bi bilo tako stanje zaželeno?

Povsod gre za precejšnjo prepletenost obeh področij. V ZDA, ki naj bi imele najbolj kapitalistično gospodarstvo, prepletenost politike z gospodarstvom, oziroma bolje z lastniki kapitala, ni nič manjša, kot je pri nas. Popolna prevlada gospodarstva nad politiko je morda še slabša kot obratno, saj se pod pojmom gospodarstvo vedno razume kapital in ne delo. Sam verjamem, da je za vsako družbo potrebno nekakšno ravnotežje med pravilom "en tolar, en glas" in pravilom "en človek, en glas".

Predsednik vlade je ob nedavni obletnici volilne zmage dejal, da sta zadnji dve leti nedvoumen dokaz, da Slovenija premore dve politični eliti. Kaj menite o tej oceni? Gre sploh za vprašanje elit?

Očitno on in tudi Pahor, ki se je v skladu s svojo SZDL-jevsko držo oglasil iz trinajstega nadstropja v Bruslju, mislita, da oblast prinaša elitnost. Sam bi rekel, da imamo dva dela ene takšne "elite" v narekovajih. Ko se udeležiš kakšne državne proslave, postane pomešanost zelo očitna. V glavnem so tam že petnajst let isti obrazi, le vrste, v katerih sedimo na proslavah, se menjajo. Kar nekaj članov "elit" tudi hitro prestopa iz enega v drugi del "elite".

Prof. Ribnikar je leta 1999 dejal, da je vključitev v EU za Slovenijo kot majhno državo koristna, če bi na oblast po demokratični poti prišli čudni ljudje, češ da se je v primeru kršitev pravic mogoče obrniti na zunanjo instanco. Ali nas unija res varuje pred morebitnimi neumnostmi oziroma skrajnostmi?

Pred zelo velikimi neumnostmi in skrajnostmi nas najbrž res varuje; čudni ljudje, ki pridejo na oblast, se v EU najbrž ne morejo oklicati za dosmrtne predsednike. Sicer pa je EU v svojih presojah precej nepredvidljiva, enkrat ravna na en način, drugič na drug. Svojih pravil se praviloma tudi ne drži, če bi se jih, bi na primer Evropska denarna unija že razpadla.

Italije članstvo v uniji v tem pogledu ni obvarovalo pred Berlusconijem. Mislite vi drugače?

Ne vem, zakaj bi kdorkoli pričakoval, da bo EU Italijo obvarovala pred Berlusconijem. Kako pa bi to naredila? Očitno sta lokalni Haider in razmeroma majhna Avstrija njen skrajni politični domet.

Se stanje slovenskega gospodarstva v čem bistveno razlikuje od stanja v času pred zadnjimi volitvami? So drugačni vsaj trendi?

Če merite na gospodarsko rast, inflacijo, brezposelnost, zunanje in notranje ravnotežje, torej na makroekonomske trende, ni sprememb. Če s stanjem merite na to, kdo je na vrhu najpomembnejših gospodarskih družb, je stvar drugačna.

Od volitev sta minili dve leti in osnovni makroekonomski kazalci so dobri. Ni se torej zgodilo, kar so prerokovali nekateri: da bo desnica na oblasti slovensko ekonomijo spravila na kant ...

Vplivi oblasti na kratkoročna gibanja v gospodarstvu se zmeraj precenjujejo, vlade se z dobrimi hvalijo, za slaba jih obtožujejo, a običajno niso ne zaslužne, ne krive. Določa jih agregatno povpraševanje. Rezultati vladnih ukrepov se pokažejo z zamudo; letošnje dobro javnofinančno stanje je na primer rezultat sprememb davčne zakonodaje s konca leta 2004. Rezultati večjih posegov pa se lahko pokažejo šele čez desetletje ali celo več. Največje prednosti tega, da slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih in na začetku osemdesetih ni obračunala s tehnokrati oziroma z "odtujenimi centri moči", so se pokazale šele ob osamosvojitvi in po njej.

Kdo je pravzaprav zaslužen za razmeroma dobro ekonomsko stanje: gospodarstvo samo, politika, ugodne mednarodne okoliščine ...?

Za zdajšnje kratkoročne ugodne rezultate je najbolj zaslužna konjunktura v svetu in EU, čeprav ni na visoki ravni, za splošno dobro gospodarsko stanje pa kar gradualizem, ki je ob solidni rasti ohranjal notranje in zunanje ravnotežje ter solidno socialno kohezijo. Prav zato je Slovenija v evropskem socialnem modelu v tako imenovanem skandinavskem kvadrantu, v katerem sta poleg skandinavskih držav in Slovenije še Avstrija in Ciper.

Ali verjamete, da je ministrstvo za visoko šolstvo na posvet o Politehniki, ki naj bi združila del ljubljanskih fakultet, res pozabilo povabiti rektorico ljubljanske univerze?

Recimo, da verjamem, kar pa ni nič bolje, ali pa je morda celo slabše, saj nenamerna pozaba še bolj od namerne kaže podcenjevanje univerze.

Bi oblast rada razkosala ljubljansko univerzo?

Že od nekdaj se je vsak novi minister za znanost najprej lotil preurejanja slovenske znanosti in visokega šolstva; univerzi pa je z velikostjo in sposobnostjo, kako je mogoče spremembe preprečiti, vedno znova uspelo preživeti ministra in njegovo preurejanje znanosti. No, nihče doslej ni tako odkrito pokazal želje po razkosanju univerze kot zdajšnji. Pa sploh ne mislim, da ima sam minister slabe namere, le precej zaletav je. Tudi politik ni, kar pa štejem za dobro lastnost. Poleg tega na vse to vpliva kar nekaj ljudi, ki si od razkosanja obetajo koristi.

Ji je močna, enovita in avtonomna univerza v napoto?

Tej oblasti je v napoto vse, česar ne more neposredno nadzorovati.

Ali ne govorijo za razdelitev te univerze tudi nekateri objektivni razlogi, na primer njena velikost, trenja med naravoslovnimi in družboslovnimi fakultetami?

Velikost in raznolikost zahtevata način upravljanja, ki sem ga sam imenoval integriranost z decentraliziranim upravljanjem, kar pomeni, da so ob enakih pravilih fakultete precej neodvisne. Če "oblast" uveljavljaš s pravo mero, največ tako imenovanih objektivnih razlogov za razdelitev univerze hitro odpade. V času svojega rektorovanja, razen na začetku oziroma dokler dekani niso ugotovili, da rektor ni njihov naravni sovražnik, nisem imel velikih problemov s trenji med naravoslovnimi in družboslovnimi fakultetami. Seveda pa se sredobežne sile lahko hitro pojavijo, posebno še, če jih kdo spodbuja. Kakorkoli, usoda univerze je odvisna predvsem od nje same oziroma od njene sposobnosti dejansko izkoristiti v ustavi izrecno omenjeno avtonomijo.

Imajo šolske oblasti prav, ko poudarjeno forsirajo naravoslovne študije?

Bojim se, da forsiranje kateregakoli študija prej ali slej povzroči težave. Tudi sam sem se, čeprav družboslovec, ogreval za večji vpis na naravoslovne študije in manjši na družboslovne. Obenem sem se čudil, kako počasi se na stanje v gospodarstvu, ki je v zadnjih letih izrazito v prid diplomantom naravoslovnih in tehničnih fakultet, odzivajo tisti, ki se vpisujejo. Seveda pa nihče prav dobro ne ve, kaj bo čez nekaj let.

V Sloveniji nastajajo nove in nove visokošolske ustanove. Je to normalen, zdrav proces?

Ne. Z zamudo počnemo nekaj, kar so druge nekdanje socialistične države naredile takoj, zdaj pa ne vedo, kako to popraviti. Veliko tega je razumljivega, posamezni kraji si želijo imeti "univerze", največkrat pa so za vsem tem le ambicije in želje po zaslužkih posameznikov, ki to pokrivajo z nekakšnimi splošnimi potrebami oziroma s potrebami na trgih dela. Bolonjske reforme ustvarjajo potrebno za vso to zmedo.

Povsod po Evropi spodbujajo nastanek t. i. odličnih univerz. V Sloveniji ima tako možnost samo ljubljanska univerza. Vendar je ni niti na tistem nesrečnem seznamu 500 najboljših univerz na svetu.

Sam se zaradi tistega seznama, ki ga delajo na Kitajskem, ne bi pretirano razburjal, seveda pa bi bil raje na 100. mestu. Problem bi bil zaradi uporabe kriterijev razvrščanja razmeroma lahko rešljiv: kupimo upokojenega profesorja, ki je dobil Nobelovo nagrado.

Še svetujete institucijam držav, ki so nastale iz bivše Jugoslavije? Kaj se vam na podlagi izkušenj zdi ključno?

Saj jim nikoli nisem svetoval. Res se sem ter tja udeležujem srečanj ekonomistov v državah bivše Jugoslavije ali pa imam na kakšni univerzi kakšno predavanje, a vedno povem le, kako je bilo kaj narejeno v Sloveniji, in dodam, da ne vem, če bi to delovalo pri njih. Izkušnje s tujimi svetovalci mi povedo, da je svetovanje lahko precej škodljivo in celo nemoralno početje. Učbeniško ekonomijo znajo tudi ekonomisti iz teh dežel, kaj, kako in kdaj jo je koristno uporabiti, pa lahko presojajo le oni in ne ljudje, ki družbe v posamezni državi ne poznajo. Ameriški svetovalci v vzhodni Evropi so bili večinoma dobronamerni in pošteni ljudje; njihov problem je bil, da niso razlikovali med Mongolijo in Slovenijo.

Vir: mladina.si

Izdelal:Proselit.net