Monografija predstavlja analitičen vpogled avtorjevega raziskovanja enega od ključnih obdobij v razvoju odporniškega gibanja in zlasti partizanske vojske, njegove oborožene formacije. Spomladi 1942 je namreč odporniško gibanje v Sloveniji pridobilo glavno oporišče v po Italiji anektirani Ljubljanski pokrajini, kar je ostala ena od stalnic vse do konca vojne. Avtor je v smiselno oblikovanih poglavjih prikazal zimsko obdobje prezimovanja, obnovitev partizanskih enot zgodaj spomladi 1942, njihovo rast in formacijski razvoj v Ljubljanski pokrajini in hkratno počasno obnovo in stagnacijo v preostalih slovenskih pokrajinah. Ker je vodstvo odporniškega gibanja nastajajočim partizanskim enotam hkrati zadalo ambiciozen načrt izbojevanja osvobojenega ozemlja v celotni Gorenjski in tudi vztrajalo, ne glede na neugodne okoliščine, pri njegovi uresničitvi, avtor pokaže soodvisno učinkovanje obeh ciljev ter posledice za razvoj partizanske vojske.