S koncem prve svetovne vojne in razpadom nekaterih držav so se ob vprašanju vojne krivde in reparacij pojavila tudi vprašanja v zvezi z vzpostavitvijo novih meja. Zmagovite velesile so se zaradi tega odločile za sklic mirovne konference, ki je od začetka leta 1919 naprej potekala v Parizu. Kot del jugoslovanske delegacije so na konferenci sodelovali tudi slovenski predstavniki. Slednji so se zavzemali predvsem za ohranitev enotnosti slovenskega naselitvenega prostora, ki so ga želeli obvarovati pred prevelikim razkosanjem na posamezne države. Slovenska delegacija, ki je bila strokovno izjemno dobro podkovana, pa je bila po prihodu v Pariz hitro soočena z mednarodnopolitično stvarnostjo. Svet »velikih petih«, v katerem so bile združene Velika Britanija, Francija, Kraljevina Italija, ZDA in Japonska, je bil namreč tisti gremij, ki je odločal o vseh pomembnejših sklepih pariške mirovne konference. Slovenski predstavniki tako v sklopu pogajanj svetovnih voditeljev niso uspeli prepričati, predvsem ameriškega predsednika Thomas Woodrowa Wilsona, ki je med drugim za Celovško kotlino zagovarjal izvedbo plebiscita. Ključna posledica pariške mirovne konference za Slovence pa je bila izguba kar 39 odstotkov etničnega ozemlja.