Po obsegu ozemlja je bil zemljevid Napoleonovega cesarstva iz leta 1812 presenetljivo podoben zemljevidu zgodnje povojne Evrope po Rimski pogodbi iz leta 1957. Je šlo za naključje? V obdobju evropske zgodovine med leti 1772 in 1815/30 je prišlo do velikih sprememb in premikanja mej, kakršnega v zgodovini še ni bilo. Republika obeh narodov (zveza Kraljevine Poljske in Velike litovske kneževine) je razpadla, Napoleonovo cesarstvo se je hitro širilo, Sveto rimsko cesarstvo pa se je po letu 1815 umaknilo novo oblikovani Srednji Evropi: Nemški zvezi. Spremembe ozemelj (ali bolje rečeno revolucija) so bile posledica Francoske revolucije, ki je povzročila trk ideologij, skoraj dve desetletji vojne, hkrati pa tudi drugačne zamisli o teritorialnosti. Nekatere ozemeljske spremembe, na primer delitve Republike obeh narodov, so bile dolgoročne. Druge, na primer širitev Francoskega cesarstva, pa niso trajale prav dolgo. Zdi se, da je Dunajski kongres do neke mere ponovno vzpostavil ozemeljski red izpred leta 1789 skupaj s porazdelitvijo "ravnovesja moči". Zadevno obdobje je bilo pogosto analizirano z vidika revolucije, vojne, diplomacije, konfliktov in (pre)razporeditve moči. Vendar pa je bilo to tudi obdobje globokih vezi, neprimerljivih premikov ljudi in celo sodelovanja. V prispevku bom skušal slediti dediščini tega obdobja in "fantomskim mejam", ki jih je to obdobje ustvarilo. Po splošnem pregledu se bom posvetil natančnejši analizi pravne dediščine in gospodarskega sodelovanja po letu 1815. Nova fantomska meja, ki je nastala v mentalnem zemljevidu avtorjev in popotnikov okrog leta 1830/40, je meja med "Vzhodno" in "Zahodno" Evropo. Konstrukcija evropskega Vzhoda in Zahoda ni bila samo mentalna, prav tako pa ni šlo samo za razlikovanje od "drugih". V sami "Zahodni Evropi" pa lahko ob (novih povojnih) ozemeljskih mejah Nizozemske, nemških dežel, Belgije in Francije opazimo tudi vzpostavitev jedra (integriranega) mejnega ozemlja. Skupno izkoriščanje rudnika cinka, zajezitev voda, izgradnja infrastrukture, "prostorsko preživetje", zapuščina civilnega zakonika, kasneje pa tudi uporaba Esperanta kažejo na izoblikovanje jedra "Zahodne Evrope", internacionalizem in sanje o Evropi brez meja. O tem je nekoč sanjal Napoleon. Se je jedro gibanja Esperanto naključno vzpostavilo v centru že zdavnaj izginule notranjosti Napoleonovega cesarstva? Bi cesar sam sprejel Esperanto in se jezika naučil, ko je prišel do Rena?