logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Serijske publikacije

/

Arhivi

Katoliška Cerkev in prostozidarstvo. Od ljubljanskega nadškofa Mihaela Brigida, do razprav, povezanih z Zakonikom cerkvenega prava in Deklaracijo o prostozidarskih združenjih iz leta 1983

Avtor(ji):Matevž Košir
Soavtor(ji):Jure Volčjak (odg. ur.), Alenka Hren (prev.), Wolfgang Zitta (prev.), Verena Koršič (prev.), Eva Blumauer (lekt.)
Leto:2011
Založnik(i):Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana
Vir(i):Arhivi, 2011, št. 2
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Ključne besede:Katoliška cerkev, prostozidarji, prostozidarstvo, framasoni, Mihael Brigido, Catholic Church, Freemasons, Freemasonry, Mihael Brigido
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Matevž Košir je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:arhivi_2011_2.pdf
Velikost:46.73MB
Format:application/pdf
Stalna povezava:https://hdl.handle.net/11686/file5375
Odpri
Prenesi
Opis
Odnos med Katoliško cerkvijo in modernim prostozidarstvom (ki ima začetke v letu 1717) zaznamujejo številni protiprostozidarski dokumenti, ki so jih izdajali papeži. Prva je bila konstitucija izdana leta 1738. Kljub temu so se v monarhiji prostozidarske lože, še posebno v jožefinskem obdobju, močno razširile in v njih so bili tudi številni duhovniki in cerkveni dostojanstveniki, kot na primer ljubljanski nadškof Mihael baron Brigido (1742—1816). Po letu 1814 se je odnos Katoliške cerkve do prostozidarstva zaostril in dosegel vrhunec v drugi polovici 19. stoletja po priključitvi papeške države k Italiji z leta 1884 izdano encikliko papeža Leona XIII. z naslovom ≫Humanum genus≪. Leta 1917 je bil v cerkveno pravo sprejet člen o avtomatskem izobčenju prostozidarjev. V 20. stoletju je bilo med obema stranema nekaj posameznih pogovorov in prizadevanj za stvarnejši dialog. Dialog se je začel po drugem vatikanskem koncilu. Cerkveni zakonik iz leta 1983 je črtal člen o izobčenju prostozidarjev. Sočasno s sprejetjem novega zakonika pa je Kongregacija za nauk vere sprejela Deklaracijo o prostozidarskih združenjih, ki je moralno obsodila članstvo v prostozidarskih združenjih. Deklaracija je naletela na različne odzive in interpretacije.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/15761
    • naslov
      • Katoliška Cerkev in prostozidarstvo. Od ljubljanskega nadškofa Mihaela Brigida, do razprav, povezanih z Zakonikom cerkvenega prava in Deklaracijo o prostozidarskih združenjih iz leta 1983
      • Catholic Church and Freemasonry. From the Ljubljana Archbishop Michael Brigido to Discussions about the Code of Canon Law and the 1983 Declaration on Masonic Associations
      • Die katholische Kirche und die Freimaurerei. Vom laibacher Erzbischof Michael Brigido bis zu den mit dem kanonischen Kirchenrecht und der Erklärung zu den freimaurerischen Vereinigungen von 1983 zusammenhangenden Diskussionen
    • ustvarjalec
      • Matevž Košir
    • soavtor
      • Jure Volčjak (odg. ur.)
      • Alenka Hren (prev.)
      • Wolfgang Zitta (prev.)
      • Verena Koršič (prev.)
      • Eva Blumauer (lekt.)
    • predmet
      • Katoliška cerkev
      • prostozidarji
      • prostozidarstvo
      • framasoni
      • Mihael Brigido
      • Catholic Church
      • Freemasons
      • Freemasonry
      • Mihael Brigido
    • opis
      • Odnos med Katoliško cerkvijo in modernim prostozidarstvom (ki ima začetke v letu 1717) zaznamujejo številni protiprostozidarski dokumenti, ki so jih izdajali papeži. Prva je bila konstitucija izdana leta 1738. Kljub temu so se v monarhiji prostozidarske lože, še posebno v jožefinskem obdobju, močno razširile in v njih so bili tudi številni duhovniki in cerkveni dostojanstveniki, kot na primer ljubljanski nadškof Mihael baron Brigido (1742—1816). Po letu 1814 se je odnos Katoliške cerkve do prostozidarstva zaostril in dosegel vrhunec v drugi polovici 19. stoletja po priključitvi papeške države k Italiji z leta 1884 izdano encikliko papeža Leona XIII. z naslovom ≫Humanum genus≪. Leta 1917 je bil v cerkveno pravo sprejet člen o avtomatskem izobčenju prostozidarjev. V 20. stoletju je bilo med obema stranema nekaj posameznih pogovorov in prizadevanj za stvarnejši dialog. Dialog se je začel po drugem vatikanskem koncilu. Cerkveni zakonik iz leta 1983 je črtal člen o izobčenju prostozidarjev. Sočasno s sprejetjem novega zakonika pa je Kongregacija za nauk vere sprejela Deklaracijo o prostozidarskih združenjih, ki je moralno obsodila članstvo v prostozidarskih združenjih. Deklaracija je naletela na različne odzive in interpretacije.
      • The relation between the Catholic Church and modern Freemasonry (dating back to 1717) has been characterized by a number of papal anti-Masonic encyclicals and constitutions, the first among them being issued in 1738. Nonetheless, the Masonic lodge spread rapidly throughout the monarchy, particularly during the reign of Joseph II and among others included a great many priests and church dignitaries, such as the Ljubljana Bishop Mihael Baron Brigido (1742—1816). The relations of the Catholic Church to Freemasonry became even more aggravated after 1814 and Church opposition reached its peak in the second half of the 19th century when Pope Leon X III issued the enyclical ≫Humanum genus≪ in 1884, following the annexation of the Papal State to the Kingdom of Italy. The 1917 Code on Canon Law explicitly declared that Catholics who joined Masonic associations would be automatically excommunicated. In the 20th century, both sides opened talks and made an effort to engage in a more constructive dialogue, which eventually began after the Second Vatican Council. Although the 1983 Code on Canon Law cancelled the article on excommunication of Catholic Freemasons, the Congregation for the Doctrine of the Faith simultaneously published the Declaration on Masonic Associations in which membership in Masonic associations was morally condemned. The Declaration was met with mixed responses and interpretations.
      • Die Beziehungen der Katholischen Kirche zur modernen Freimaurerei (deren Anfänge in das Jahr 1717 zurückreichen) sind von Seiten der Päpste durch zahlreiche freimaurerfeindliche Enzykliken und Konstitutionen geprägt. Die erste wurde 1738, die zweite 1751 herausgegeben. Trotzdem hatten diese im Bereich der Habsburgermonarchie des 18. Jahrhunderts keinen besonderen Einfluss. In der Monarchie kam es insbesondere in der Zeit Josephs II. zu einer starken Verbreiterung der Freimaurerlogen, in denen auch zahlreiche Priester und kirchliche Würdenträger zu finden sind wie etwa der Laibacher Erzbischof Michael Brigido (1742— 1816) und der Laibacher Kanoniker und Weihbischof Janez Anton Ricci (1745—1818). Die slowenischen Geistlichen waren aber nicht nur Mitglieder von Großlogen in der Monarchie, wir treffen sie auch in zwei Laibacher Logen dieser Zeit an: in der Loge y>Zur Standhaftigkeit und Wohltätigkeit « (1792—95) den Pfarrer von St. Jakob und späteren Kanoniker Jožef Pinhak (1755—1814) und in der Illyrischen Loge »Freunde des Römischen Königs und Napoleons« (1811—13) den Pfarrer von St. Jakob, Janez Krizostom Pohlin (1780—1850). Nach 1914 verschärften sich die Beziehungen der Katholischen Kirche zur Freimaurerei und erreichten in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts nach der Einverleibung des Kirchenstaates in das Königreich Italien mit der 1884 herausgegebenen Enzyklika »Humanum Genus« Papst Leons XIII. ihren Höhepunkt. In dieser verbindet der Papst die Freimaurer mit einer Teufelsverschwörung. 1917 wurde der Canon der automatischen Exkommunikation der Freimaurer in das Kirchenrecht aufgenommen. Im 20. Jahrhundert kam es zwischen beiden Seiten zu einzelnen Gesprächen und zu Bemühungen um einen sachlicheren Dialog. Auch die Drohung des Nationalsozialismus und die Erfahrung des Zweiten Weltkrieges brachten beide Seiten näher. Offizielle Gespräche begannen nach dem II. Vatikanischen Konzil. Zwischen 1968 und 1970 wurden die Dialoggespräche von einer gemischten Kommission geleitet, die 1970 die sogenannte Lichtenauer Erklärung Unterzeichnete. Das kanonische Kirchenrecht (CIC) von 1983 strich den Canon der Exkommunikation der Freimaurer. Gleichzeitig mit der Neufassung des CIC veröffentlichte die Glauben skongregation eine Erklärung zu den freimaurerischen Vereinigungen, die eine Zugehörigkeit zur Freimaurerei moralisch verurteilte. Die Erklärung löste unterschiedliche Reaktionen und Interpretationen aus. Unter den Freimaurern und von einem Teil der Katholischen Kirche wurde sie abgelehnt. Die Kontakte zwischen beiden Seiten rissen aber nie ganz ab. Einer der Hauptgesprächspartner der Freimaurer nach dem II. Vatikanischen Konzil war bis zu seinem Tod im Jahr 2004 der Wiener Kardinal König.
    • založnik
      • Arhivsko društvo Slovenije
    • datum
      • 2011
    • tip
      • besedilo
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd