Čas vojn

Beograd je 28. avgusta 1521, v času vladavine Sulejmana Veličastnega, prešel pod turško oblast. V sklopu osmanske države je – če odmislimo krajša obdobja avstrijske nadvlade – kot kadiluk smederevskega sandžaka ostal vse do 19. stoletja. Razen Budima je bil v tem času največje skladišče orožja v evropskem delu Turčije. Prebivalstvo – poleg Srbov so tukaj živeli še Turki, Dubrovčani, Judje, Armenci, Romi in drugi – se je ukvarjalo predvsem z ribolovom, kmetijstvom, trgovino in obrtjo. Mesto so krasili stolpi, cerkve, džamije in karavanseraji. Muslimanska vera je na vseh področjih življenja odigrala veliko vlogo.

Dialog Osmana in Kristjana:

»Če Avstrija ne bo zahtevala miru, bi lahko posredoval angleški kralj. Kolikokrat je bil pripravljen pomiriti obe strani.«

Odgovor Kristjana:

»O tem vprašanju se bo angleški kralj posvetoval s cesarjem, za katerega ve, da mu je privržen in da je dobrohoten.«

Boj Evgena Savojskega

Po nasvetu Evgena Savojskega je Avstrija leta 1716 ponovno vstopila v vojno s Turki. Po osvojitvi Temišvarja in Petrovaradina je bil Beograd naslednji strateški cilj. Nikoli prej se v Beogradu istočasno ni zbralo toliko generalov, vojakov najrazličnejših narodnosti in princev iz vseh evropskih vladarskih hiš. Vsi so hoteli prisostvovati veliki bitki, ki jo je vodil največji in najbolj znan vojskovodja tistega časa. V nasprotju s tedanjo vojaško taktiko je Savojski namesto čez Savo poslal vojsko čez Donavo, kar je zelo presenetilo Turke.

Dve mesti – dve cesarstvi

Bizantinski pisec Ivan Kinam je zabeležil, da sta usodi Beograda in Zemuna povezani, da sta bili mesti večkrat porušeni, kot na nekem kolesu sreče, tako da so ruševine enega mesta služile za izgradnjo drugega. Spopadi Avstrije in Turčije so že vnaprej določili usodo dveh mest. Po svištovskem miru leta 1791 so se številne družine preselile iz Beograda v Zemun, ki je predvsem v trgovskem smislu prevzel vlogo Beograda.

Vojna krajina

Srbi, ki so pobegnili iz zasedene dežele, so se še naprej borili proti Turkom v t. i. Vojni krajini, ki so jo avstrijski vladarji ustanovili v 16. stoletju. Življenje graničarjev je potekalo na večnem bojišču.

Doba razsvetljenstva

Po reformah avstrijskega cesarja Jožefa II. je v kulturi prišla do izraza filozofska kritika resničnosti in povzdigovanje pomena znanosti in znanja. V skladu s tem prepričanjem so bila sprejeta tudi navodila o šolah. V Zemun je prispel astronom budimske zvezdarne Danijel Bogdanić, ki je leta 1799 izvedel vrsto astroloških meritev. Prehodno obdobje v srbski kulturi pooseblja predvsem Dositej Obradović (1742–1811), prvi srbski racionalist, ustanovitelj Velike šole (1808), semenišča (1810) in minister za izobraževanje. Njegovi poti so med drugim sledili tudi Jovan Muškatirović, prvi srbski odvetnik, Atanasije Stojković, začetnik fizike in prvi romanopisec, Pavle Solarić, filozof, filolog, zgodovinar in začetnik geografije, ter Joakim Vujić, oče srbskega gledališča.