3.1. Portretiranje socialistične delavke

1Po drugi svetovni vojni je v tekstilni industriji raslo predvsem število zaposlenih žensk. Mediji so tudi z navajanjem statistik soustvarjali retoriko ženske oz. lahke tekstilne industrije. Le poredko so se sklicevali na tekstilne delavce kot na moške. Takšen diskurz zato ni nevtralen, temveč ga sooblikujejo norme in ljudske predstave o ženski družbeni vlogi.

2V preteklosti so mediji statistične podatke o zaposlenih ženskah v tekstilni industriji navajali predvsem kot ilustracijo ob prispevkih o prevelikih primanjkljajih delavk zaradi porodniške ter bolniške ali ob razpravah o ukinitvi nočnega dela žensk, do katerega naj bi pripeljala večja modernizacija tovarn najkasneje do leta 1980; v ta namen je bila podpisana tudi mednarodna konvencija. Do ukinitve nočnega dela žensk ni prišlo. Izostanek zaradi materinstva – bolezni otrok ali porodniške – pa je bil po mnenju informatorjev in medijev tisti dejavnik, ki je bolj obremenjeval tekstilno kot katerokoli drugo industrijo.

3Upokojene delavke so v intervjujih kot problematično izpostavljale predvsem nočno delo in tudi nekdanji direktorji so me večkrat opozorili na to. V sami proizvodnji nisem pogosto slišala takih pogovorov, ko pa sem jih spraševala, so mi sodelavke odgovorile, da se človek vsega navadi. Težje naj bi bilo predvsem materam z mlajšimi otroki.

4Leta 1987 je direktor tekstilne tovarna Almira ob vprašanju, kaj pomeni pojem slovenske tekstilne tradicije, v Jani odgovoril: To so predvsem delovne navade, natančnost, potrpljenje in potrpežljivost, kljub revnemu okolju prebijanje iz kroga revščine, to pa je zelo težaven proces. Pa seveda profesionalni odnos do dela. ⁴⁸

5V okviru projekta, ki smo ga izvajali študentje na podiplomskem študiju na Fakulteti za humanistični študij ISH,⁴⁹ sem z anketo na majhni populaciji v Ljubljani^[kr.] ugotavljala, kakšne so predstave ljudi o tekstilni delavki danes. V anketo sem vključila dijake drugega letnika Gimnazije Poljane, skupino zaposlenih v državni upravi in študente Univerze za tretje življenjsko obdobje.

6Že takoj na začetku se je pojavilo vprašanje o korektnosti anketnega vprašanja. Spraševala sem namreč samo po ženskih delavkah. Na to je opozoril tudi eden izmed starejših anketirancev z opozorilom, da je že v nagovoru opredeljeno kot žensko delo. Večina anketiranih je eksplicitno poudarila, da gre za izključno ženske oz. predvsem delavke, za žensko delo, izključno žensko delo, tipični ženski poklic, in pri opisu uporabila tudi zvezo tipično ženske spretnosti. Pri analizi ankete se je bilo torej treba zavedati, da sem se že na začetku omejila na podobo ženske tekstilne delavke.

7V anketah so ljudje portretirali tekstilno delavko kot žrtev, pasivno prejemnico zunanjega sveta, njihovi opisi so bili polni čustvenih dimenzij in nekateri so izrecno zapisali, da se jim smili. Tekstilna delavka je bila v predstavah vseh skupin anketiranih neizobražena oz. ženska z nizko izobrazbo, slabo plačana, skromna, pripadala je nižjemu sloju oz. delavskemu razredu. Njeno delo je bilo opisano kot trdo, monotono, rutinsko, izmensko in tudi nočno. Skupni imenovalec vseh anketiranih skupin je bil, da so delavke izkoriščane in zaposlene zaradi nuje, ker nimajo druge možnosti«. Karakteristike dela in delovnih razmer so se v predstavah (anketiranih) prenesle v širši življenjski kontekst; celotno življenje tekstilne delavke so označili za monotono in dolgočasno. Takšen opis in prenos kvalitet so anketiranci povezali tudi z osebnostjo delavk: se ne poglabljajo v življenje, ne gledajo s širšega zornega kota in so brez širše optike. Kljub materialnemu pomanjkanju in slabim stanovanjskim razmeram so nekateri anketiranci izpostavili, da imajo tekstilne delavke veliko otrok in lepo urejene družine. V socialnem prostoru je po mnenju anketirancev tekstilna delavka vpeta v hierarhijo, poudarjena je njena nemoč, tekstilna delavka nima možnosti uspeha in osamosvojitve.

8Kljub temu da je anketa narejena na premajhnem vzorcu in samo v Ljubljani^[kr.], ugotavljam, da so takšne portrete tekstilnih delavk in delavcev slikali mediji od konca osemdesetih let naprej. Portreti revolucionarnega delavstva so se v medijih začeli spreminjati. Ob tem se sklicujem predvsem na govorico partije, ki je v socialistični preteklosti v medijih oblikovala podobo revolucionarnega tekstilnega delavstva.

9Partija je oblikovala podobo revolucionarnega tekstilnega delavstva s konstruiranjem politično organizirane zgodovinske spominske krajine. Podobo tekstilnega delavstva in konkretno tekstilne delavke je utemeljevala s stavko v Kranju^[kr.] leta 1936, ki jo je kasneje označila za zametke revolucije. Stavka tekstilnih delavcev za nove kolektivne pogodbe v Kranju^[kr.] 20. 8. 1936, ki se je razširila tudi po drugih tekstilnih tovarnah Dravske^[kr.] banovine, je bila v povojni zgodovini pomemben del partijskega diskurza o revolucionarnem delavstvu.⁵⁰

10Z natančno pripravljenimi proslavami ob obletnicah samoupravljanja ali npr. osvoboditve so oblastniki krepili in (re)producirali politično strukturirani zgodovinski spomin na preteklost, s katerim so utemeljevali revolucijo in ustvarjali podobo revolucionarnega delavstva.

11Glavna akterka takšnih spominov je bila Ivanka Černe^[os.], delavka, članica stavkovnega odbora leta 1936. ⁵¹ Ob proslavah na obletnico stavke so se mediji z vso pozornostjo posvetili slikanju njenega lika, ki naj bi v nekaterih potezah označeval podobo vsake prave tekstilne delavke: Njena življenjska pot je bila pot mnogih revnih slovenskih deklet: začela je pri Hriberniku^[os.] na Selu^[kr.]. Iz domače vasi Zavoglje^[kr.] je imela do tovarne poldrugo uro hoda. Ivanka^[os.] se je zaposlila s štirinajstimi leti, prihajala je iz družine z devetimi otroki, kjer ni bilo denarja za kolo.⁵² Revščina, težko življenje, njena trdna volja in vztrajnost – kar je simbolično dokazovala vsakodnevna dolga pot do tovarne – so prispevali k njeni odločnosti. Kot so poudarjali politični govorniki in časopisje, se je Ivanka^[os.] ob stavki leta 1936 odločno postavila proti šefu in mu zabrusila v obraz, naj si dobi prevajalko in ne govori po nemško.⁵³

12Poleg Ivanke^[os.] so mediji in politični govori ob slavnostnih proslavah obujali življenjske zgodbe drugih delavk, ki so sodelovale v tekstilni stavki, npr. v Mariboru^[kr.]:

V tem trenutku je rešila napet položaj v tovarni Thoma,⁵⁴ morda pa tudi nadaljnjo usodo mariborske tekstilne stavke, delavka Slavka Likovič^[os.], ki je pozneje postala borbena članica KP. Zgrabila je za kos lesa, ki ga je bilo zaradi gradnje dovolj na dvorišču in zavpila: Hlapci kapitalistični! Namesto da bi ščitili naš narod in delavce, se udinjate tujim kapitalistom! Udarjala je z desko prek ograje proti glavam vzpenjajočih žandarjev. Tako pošteno, da so z ograje izginjale glave za glavami prestrašenih žandarjev [...] Delavke in delavci na dvorišču so sledili Slavkinemu^[os.] zgledu.⁵⁵

13Stavkajoča delavka leta 1936 iz Škofje Loke^[kr.] se je zaposlila pri štirinajstih letih, njena predstavitev v medijih pa je podobna prejšnjima dvema; do tovarne je vsak dan hodila uro in pol, delala je od sedme do dvanajste in od ene do šestih popoldne, ob sobotah uro manj, ni imela dopusta, nobenega zavarovanja in nobene malice.

14Z likom tekstilne delavke so mediji utemeljevali revolucionarno delavstvo. V idealni podobi je delavka točna, pridna, ima trdno voljo, je vztrajna in odločna. Odločnost je lastnost, ki jo je partija pripisala tekstilni delavki prav zaradi njene izkazane revolucionarnosti. Opisane kvalitete vzorne tekstilne delavke je – razen revolucionarnosti – leta 2004 v pogovoru poudaril tudi nekdanji direktor litijske Predilnice: Mi imamo primer delavke iz Vač^[kr.], ki je celo življenje hodila peš, to je deset do dvanajst kilometrov, nikoli [ni] zamudila, nikoli v bolniško šla. To je nekaj neverjetnega. ⁵⁶ S tem, da niso šli nikoli na bolniško, so se v intervjujih pohvalili številni upokojenci in upokojenke. Tudi v sodobni proizvodnji Predilnice Litija^[kr.] so delavke in delavci večkrat poudarili, da niso bili skoraj nikoli na bolniški ali da so na bolniški le redko. Delavke in delavci, ki so na bolniški pogosto, v Predilnici niso priljubljeni.

15Nekdanja republiška sindikalistka tekstilne industrije je delavko opisala kot simbol take pridnosti, marljivosti, skromnosti, težkega dela. So zmeraj za vzor dajali tekstilno delavko, sem ter tja še rečejo kakor tekstilna delavka, ampak ne več toliko. Bi rekla, da je bila to včasih takšna tipična primerjava. Pa tudi nekako taka, ne ravno trpeča, ampak pridna. ⁵⁷ Pridnost, marljivost, skromnost, vztrajnost in potrpežljivost so v opisanem diskurzu značilne pozitivno ovrednotene kvalitete tekstilne delavke.

16Politične proslave so predstavile kapitalistično preteklost kot negativno nasprotje socialistični sodobnosti. Ob praznovanju obletnice kranjske stavke so v tekstilne tovarne prihajali politiki, kar je dalo proslavam in govorom politično podporo. Takrat so obujali zgodbe o delavcih iz predvojnega, kapitalističnega časa, ki so leto za letom legitimirale nadaljnji socialistični boj. O tem so potem pisali časopisi, poročala pa je tudi televizija.

17Namen takšnih proslav je bil oblikovati zgodovinski spomin, ki je uspeh stavke prikazoval kot rezultat enotnosti delavskega gibanja in delavskega razreda, hkrati pa tudi začetek organiziranih oblik ljudskega odpora tedanjemu političnemu režimu in boja proti fašizmu. Stavka leta 1936 za novo kolektivno pogodbo je tako, kot so v povojnih nastopih poudarjali politiki, pravi uspeh dosegla šele z NOB. Z oblikovanjem in vsakoletno reprodukcijo politično organiziranega spomina so politiki na proslavah krepili pripadnost posameznikov povojni oblasti, kot tudi avtoriteto in monopol partije. Omenjeni politični govori in nagovori so se na koncu vedno navezovali na boj proti fašizmu in NOB. Tudi pri že omenjenima Ivanki^[os.] ali Slavki^[os.] ni šlo zgolj za upor delavke vodji, temveč Slovenke tujemu lastniku, trdemu Nemcu.⁵⁸

18Ob petdeseti obletnici kranjske stavke leta 1986, v času gospodarske krize in nacionalnih sporov med republikami Jugoslavije^[kr.], so posamezni pisci uporabili prav to spominsko krajino za kritiko partije. Že znani zgodbi o Ivanki^[os.] in njenih večkrat citiranih stavkih: Tu se ne bo govorilo nemški, saj smo Slovenci! To je povzročilo val navdušenja med stavkajočimi [...] je v pismih bralcev dnevnika Delo pisec dodal nekoliko drugačen komentar: Sicer se pa ni kaj dosti spremenilo: danes govorijo direktorji s centrom srbohrvaško namesto nemško, ljudem pa to ravno tako ni všeč kot tedaj. Razlika je le v tem, da so direktorji dandanes ravno tako delavski razred, torej tisti, ki so pred vojno taistemu početju navdušeno žvižgali. No ja, tudi stavk ni več. ⁵⁹ Podoba tekstilne delavke – vzor socialistične proletarske ženske – je bila uporabljena v različne politične interese in namene, tudi kot politična subverzija.

19Po navadi, je zapisalo Delo, so se pomembni funkcionarji, politiki neprestano udeleževali prireditev in s tem le tem dali širšo družbeno veljavo in pomen. Ob petdeseti obletnici – drugače kot deset let prej – stavki v medijskem prostoru ni bilo namenjenih veliko besed in na proslavah ni bilo pomembnih politikov. Tako se tudi prispevek v Delu nekoliko cinično zaključuje: In zato so mnogi nemara razmišljali, da obujanje spominov na stavko za današnje razmere morda ni najbolj družbeno primerno in koristno. ⁶⁰

20Stavka leta 1936, ki je bila ključni element pri oblikovanju povojne socialistične politične spominske krajine, pa je bila lahko le del pretekle dediščine. Partijski besednjak v povojni dobi stavk ne pozna. V povojnem obdobju se je zato v javnosti govorilo o prekinitvah dela (ena prvih je bila v Trbovljah^[kr.] in Hrastniku^[kr.] konec petdesetih let).⁶¹ Stavka je bila znova uzakonjena šele leta 1988.

21Tako kot je v preteklosti stavka tekstilcev napovedovala novo socialistično dobo, je bila tudi leta 1990 stavka tekstilcev tista,⁶² ki je napovedala konec starega in opozorila na prihod novega političnega režima. Kot je zatrdila nekdanja republiška sindikalistka tekstilne industrije: Ko se je menjal ta sistem, smo imeli stavko z logotipom Stari vladi za spomin, novi v opomin. ⁶³

22Mediji pa so v novem političnem režimu portretirali tekstilno delavko in njeno življenjsko podobo precej drugače kot po letu 1945. Revolucionarne in požrtvovalne delavke so se spremenile v izčrpane žrtve socialističnega gospodarstva. Na naslovnice in v politične dokumente so stopili novi akterji – podjetniki.

23A vendar tekstilne delavke tudi v socialistični preteklosti ni upodabljal le politični diskurz. Retorika tekstilne industrije se namreč prepleta s konstrukcijo spolnih razmerij in ideologij. Konstitutiven pomen povezav med tehnologijo, spretnostjo in spolom je treba razumeti v kontekstu družbenih in lokalnih percepcij ženske (Herzfeld 2003: 90).

24Etnologinja Lydia Sklevicky^[os.] je z analizo recepcije emancipacijskih vrednot in borbe za njihovo realizacijo pokazala na ambivalenten odnos socialistične jugoslovanske politike do tradicionalne kulture. Emancipacija žensk je bila v povojnem javnem diskurzu vezana na parole o enakopravnosti in je do tradicionalne kulture obdržala pragmatičen odnos. Lydia Sklevicky^[os.] je opozorila, da so imele emancipacijske vrednote revolucionaren in mobilizacijski efekt, tradicionalne vrednote pa so bile (vendarle) stabilnejše (Sklevicky 1996: 57).

25Pogum, borbenost, trdnost in odločnost medvojne privrženke NOB so bile kvalitete, ki so se v povojni podobi stopile z značilnimi tradicionalnimi ženskimi lastnostmi. Ženska materinska funkcija se je v novi politični dobi odprla v širši prostor in dobila javni pomen, bistven pri tem pa je bil predvsem prenos njene požrtvovalnosti v širši prostor. Ideal ženske v javnem diskurzu medijev in politike je lik proletarske matere, revolucionarne ženske. Povojni ideal revolucionarne ženske ostaja dvoumen: po eni strani naj bi bila ženska vztrajna in samozavestna, po drugi skromna in čustvena. Po eni strani je poskušala politika žensko čustveno nestabilnost z razširjanjem povojnega lika utrditi, po drugi strani pa se je v politični propagandi obračala prav na njeno čustvenost in materinstvo (Verginella 1999: 78–79, Vodopivec 1999: 154).

26Partijska politika se je v skladu s protislovnim ženskim idealom lovila med pozivi žensk v industrijo in na področje socialnega varstva. Pri utemeljevanju, zakaj je bil poklic za žensko primeren, so se mediji v povojnem obdobju pogosto opirali na tradicionalne razmejitve med moškim in ženskim področjem. Sčasoma je pričela časopisna propaganda več pozornosti namenjati ženski iznajdljivosti in kasneje njenemu izobraževanju. Potreba po izobrazbi je postajala ključnega pomena, zato se je začela podoba ženske po letu 1949 spreminjati; ženska v mediju ni več samo močna, temveč je pametna, o stvareh zna že razmišljati. Povojni ženski ideal se je poskušal tudi po zunanjem videzu približati spolno nevtralni podobi. Takšna podoba je ustrezala konkretni časovni dobi – času obnove in načrtnega gospodarstva. Poza žensk na fotografijah v časopisju je poudarjala fizično moč. V začetku petdesetih let se je trdna podoba ženske odmikala materinski različici (več Vodopivec 1999).⁶⁴ Delavka v medijskih portretih je ostajala vedno tudi mati, ki se je borila med preobremenjenostjo z gospodinjskimi opravili, skrbjo ter varstvom otrok, hkrati pa je premagovala stroje na delovnem mestu.

27Na zaposlovanje žensk⁶⁵ po drugi svetovni vojni so vplivale tudi olajšave in bonitete, ki jih je z delovnim razmerjem pridobila delavka. Zdravstvena zaščita in preskrba za otroke namreč nista bili vezani direktno na državljanske pravice, temveč na (žensko) zaposlitev (velja tudi za moške). Ženska delavka je dobila porodniško nego, v primerjavi z nedelavko je imela bonuse kot nosečnica, porodnica in mati z dojenčkom.

28Kot osrednja tema se v retoriki o tekstilni industriji neprestano pojavlja »ženska narava«, ki je predstavljena kot neproblematična povezava med žensko fiziologijo in njeno družbeno vlogo, istočasno pa v konkretnem primeru kaže na protislovja v razumevanju povojnega ženskega lika. Tudi v komunistični politični doktrini in praksi ostaja narava izvor spolnih razlik, ki je uporabljena za razlago delitve dela med spoloma in tudi retoriko tekstilne industrije (prim. Sklevicky 1996: 78). Deklarirana ideja povojnega političnega diskurza o spolno nevtralnih vlogah se »naravi« oz. biološkemu spolu ni mogla izogniti.

3.2. Spretni prsti, utrujena telesa

Imel sem petnajst let, ko sem šel z mamo do tovarne. Želel sem nadaljevati s študijem, vendar je hudo zbolel oče, zato sem se moral zaposliti. Bilo mi je hudo, pa materi tudi. Pri tem se spomnil na verze Slomška^[os.], osem let še nisem imela, dali so me starši, da vreteno tu obračam, ino predem cele dni.

1Tako se svojega prihoda v Mariborsko^[kr.] tekstilno tovarno (MTT) leta 1946 spominja kasnejši direktor tekstilne tovarne v Sloveniji^[kr.]. Pesem, ki jo citira, je Anton Martin Slomšek^[os.] objavil leta 1846,⁶⁶ napisal pa jo je po nemškem izvirniku.⁶⁷ V Slomškovi različici z naslovom Vbogi otrok v faberkah in v originalu pa ne nastopa deklica, temveč otrok brez spola. Pesem izpostavlja izkoriščanje otrok v tovarnah v 19. stoletju (Kranjec 1939: 381). Kljub temu da bi lahko odstopanje citata nekdanjega direktorja od zapisane pesmi pripisali besednemu lapsusu, pa se mi vendar zdi relevantno opozoriti na to, da si je nekdanji direktor zapomnil verz v ženski obliki.

2V predstavah ljudi je preja ženska dejavnost (prim. Ramšak 2003: 169), čeprav so za nekaterimi stroji še pred kratkim delali izključno moški. Pred drugo vojno so npr. v Predilnici Litija^[kr.] za delo na flajerjih⁶⁸ iskali moške tudi po drugih krajih Dravske banovine^[kr.]. Kljub temu so tudi leta 1892 v Predilnici Litija^[kr.] prevladovale ženske; zaposlenih je bilo namreč 60 moških in 85 žensk. 35 moških je bilo mlajših od 16 let, 45 žensk pa je imelo pod 16 let (Kresal 1961: 20).

3Kot ugotavlja književni didaktik Igor Saksida^[os.], so bili v slovenski starejši poeziji poklici in vloge žensk pogosto povezani z nevesto, materjo, ženo, žanjico, terico, predico ter šiviljo, in medtem ko je dečku pripadalo orožje, je deklici kolovrat. Josip Stritar^[os.] je poklic šivilje navezal na nevesto, v pesmi Narobe svet je zapisal (http://ceps.pef.uni-lj.si/deklice.pdf; 8. 12. 2005):

Skoraj bomo doživeli,
Da bo kuhal mož in pral,
Predel, pel bo pri zibeli,
Žene svoje se bo bal.
Žena v zbore bo hodila,
Kjer volitve se vrše,
V zbor državni bo volila.
In v deželni zbor-žene.

4Ko govorimo o tekstilu, se pred našimi očmi pogosto pojavlja tekstilna delavka,⁶⁹ in kot kažejo navedeni primeri v literaturi ter citatu nekdanjega direktorja, je to lahko majhna revna deklica ali pa ženska – mati. Za kolovratom – čeprav govorimo o industriji, kolovrat pa ni stroj,⁷⁰ a gre za primer, ki ga vsi poznamo – si težko predstavljamo moškega. Nekatera delovna mesta in dela v proizvodnji naj bi bila po pripovedovanju ljudi specifično ženska. Medtem ko so bila nekatera delovna mesta v predvojnem času moška, jih zdaj tako upravitelji kot delavci razlagajo kot inherentno ženska.

5Britanska zgodovinarka Deborah Simonton^[os.] s pregledom literature o zgodovinskem razvoju razmerij med modernizacijo in spoloma opozarja na fluidnost definicij, ki opredeljujejo diskurzivni odnos med tehnologijo in spretnostjo. Po njenem mnenju se lahko spreminjanje idej o spolu pri delu kaže v načinih, kako je definirana spretnost in kako je uporabljena za redefiniranje načinov dela, predvsem delitve dela po spolu. Predstava hitrih spretnih prstov je prisotna v razmerju med delavko in stroji v tekstilni industriji. Te lastnosti so naturalizirane in v sodobnem času na trgu delovne sile niso vrednotene visoko, Simontonova^[os.] pa opozarja, kako se lahko te predstave spreminjajo s tem, ko se spreminja pomenska konstrukcija dela, delavnega mesta in delitve dela med spoloma (Simonton 1998: 3).

6Feministične analitičarke so se od preučevanja ženskega dela in ženske zaposlitve preusmerjale v analizo diskurzov, pomenov in reprezentacij spretnosti; osredotočile so se na to, kako se oblikujejo ideje o ženskem delu v predstavah ljudi, kar je ključnega pomena pri reprezentacijah tekstilne industrije in njenih subjektov.⁷¹ Analiza kulturne in historične konstrukcije spretnosti v tovarniškem prostoru odpira vpogled v to, kaj spretno pomeni komu in kdaj. Pri tem odigrajo pomembno vlogo dimenzije spola.

7Pri definiranju spretnosti se moramo najprej vprašati, ali se spretnost nanaša na formalne kvalifikacije, gre za vprašanje priučenosti ali pa sposobnosti posameznika.⁷² Politična konstrukcija spretnosti zajame dihotomije med kvalificiranimi in nekvalificiranimi na eni strani ter spretnimi in nespretnimi na drugi. Takšna konstitucija dihotomij pa ni nikoli dokončna (Cockburn 1983, 1985; Lam 1996 ; Thornley 1996).

8Medtem ko je spretnost v proizvodnji Predilnice povezana z ročnim delom, kvalifikacije zajemajo ponotranjeno institucionalizirano znanje. Spretnost je družbeno priznano znanje, ki je vpisano v telo in vključuje operativna znanja (prim. Narotzky 1997: 24, 25). Razmerja med spretnostmi in kvalifikacijami izražajo boj nad družbenimi relacijami produkcije. To se navezuje na razmerje med tehničnim in umskim delom in pomeni, ki se jih pripisuje temu razmerju v socialnem prostoru. Spretnost utemelji človeški kapital in je oblikovana, kar pomeni, da se lahko pomensko spreminja glede na pogajanja v dostopu do znanja in njegovem vrednotenju kot sredstvo produkcije. Delavci lahko prepoznavajo tehnične kapacitete svojih sodelavcev, institucionalizirane družbene rituale in sankcije, ki eksplicitno prispevajo k specifičnim kategorijam znanja (prim. Narotzky 1997: 24).

9Spretnost je lahko priučena, pridobljena, ponotranjena ali naturalizirana in se prepleta z esencializacijo ženskosti,⁷³ njenih spretnih prstov, ki v proizvodnji legitimira delovno mesto in delo posameznice. Spretnost tekstilne delavke se navezuje na tematiko o ženskih lastnostih; njeni potrpežljivosti, vztrajnosti in trpežnosti (Simonton 1998: 265). Razlage spretnosti pomembno zamejujejo dimenzije spola, statusa oz. položaja in delovnega mesta (Simonton 1998: 162). Za uslužbenca v pisarni Predilnice nikoli nihče v tovarni ne reče, kako je spreten. Takšen človek je namreč po pripovedovanju kvalificiran in sposoben, medtem ko je za delavko v proizvodnji spretnost njena temeljna kvaliteta. Medtem ko retorika o pridnih in trpežnih delavcih (vezana predvsem na kmete, ki so hkrati tudi delavci) lahko zajame tudi moške, čeprav večinoma ženske, se pri retoriki o spretnosti to ne zgodi. Sposobnost, ki se pogosto pojavlja v retoriki o moških uslužbencih, je pripisana predvsem ljudem na vodstvenih ali strokovnih delovnih mestih. Zagnanost in ambicioznost med delavkami in delavci ne uživa velikega ugleda. Delavke in delavci so zagnanost tako pri vodstvu kot pri sodelavcih ocenjevali negativno.

10V interpretacijah spretnosti pri delavkah in delavcih niso mišljene zgolj ročne, fizične spretnosti. Ko sem upokojeno delavko vprašala, ali pri spretnosti misli na ročne spretnosti, mi je odgovorila: Tudi, pa koliko si bila pridna, pa sposobna, pa koliko se je znašla. Ker lahko je veliko delala, pa ni naredila ničesar. Taki so pomagali, so videli, da se je trudila, ampak naredila ni pa nič. Se moraš znajti, vedeti, kdaj moraš ven vzeti vrsto. Katera je bila spretna, je bila še enkrat hitrejša. Je prirojeno, kot šiviljam.

11V tovarni je bilo zaposlenih več generacij delavk in delavcev iste družine. Delavci so svoje sodelavce pogosto ocenjevali po spretnostih in pridnosti njihovih prednikov. Prirojene spretnosti so v interpretacijah informatorjev tako lahko podedovane. Podedovane so pogosto tudi druge kvalitete dobrega delavca, kot na primer pridnost ali obratno, lahko je podedovana tudi lenoba. Prirojena spretnost pa se prepleta s priučenimi znanji, zato sta v proizvodnji tudi še danes tako pomembni spretnost in izkušnje. Takšna vrednotenja v proizvodnji so starejšim delavkam omogočala ohranjati monopol nad delovnim mestom in avtoriteto nad mlajšimi, čeprav same niso bile več tako hitre.

12Delavci za stroji so bili redko moški (in še to le za nekaterimi stroji), v sodobni proizvodnji pa jih je še manj. V socialistični preteklosti so bili v proizvodnji moški na delovnih mestih vodij in njihovih pomočnikov, električarjev, ključavničarjev, kurjačev, vzdrževalcev, mizarjev, čistilcev ali transportnih delavcev. Starejši upokojeni delavki se je zdela takšna delitev samoumevna: V sami proizvodnji je bilo delo deljeno, stroje, ki so bili bolj fini za roke, so upravljale ženske, mojstri so bili moški. Potem je bilo delo deljeno še po teži, težko fizično delo so opravljali moški, npr. v čistilnici in pri mikalnikih, tam se je še najbolj kadilo. Vendar se je tudi razlaga fizično težkega dela sčasoma spreminjala. V sodobnem času namreč v proizvodnji Predilnice ženske upravljajo tudi mikalnike.

13Upokojeni in še zaposleni upravitelji so zatrdili, da so nekatera delovna mesta izključno ženska. Na primer predica, to že ime pove, mi je v pogovoru rekel vodja v proizvodnji, da za predilnim strojem mora biti predica, to je ženska. Esencializacija ženske spretnosti se pojavlja v razlagah upraviteljev in delavk oz. delavcev. Čeprav upravitelji opozarjajo, da nekaterih del moški ne bi hoteli opravljati,⁷⁴ hkrati ugotavljajo, da takšno razdelitev dela do določene mere diktira sama narava dela. Kot je rekel vodja oddelka: V vsakem primeru so ženske spretnejše, to je gotovo, drugič so bolj delovne, to je pač tako narejeno, in mislim, da je narava zaenkrat tako narejena, da so ženske pridnejše. Fotografije, objavljene v preteklem časopisju in monografijah tovarn, opozarjajo predvsem na spretne in hitre prste, kar se na fotografijah večinoma kaže kot zamazana kretnja rok: delavke so namreč tako hitre, da jih fotografski aparat ne more ujeti.

14Mlajši delavec, ki je v Predilnici zaposlen za določen delovni čas, je prepričan, da delo v proizvodnji Predilnice ni za vsakega, saj moraš biti trdoživ. Po pripovedovanju nekdanjega direktorja so bili ljudje v preteklosti »navajeni trdega dela, tudi malo potrpeti, bili so pripravljeni prijeti za delo« predvsem ženske naj bi bile v preteklosti trpežnejše: Mi smo ogromno delali, vse praznike, nedelje, v nadurah, tri izmene, vse skupaj in še danes tudi v težkih razmerah, ljudje doživljajo veliko starost. Danes je še vedno veliko upokojenk, ki so čez osemdeset do devetdeset let stare ali pa še več. To so tudi ženske, ki so trpežnejše, to je neverjetno.«

15Na splošno naj bi bile trpežne predvsem tiste, ki so delale tudi na kmetiji. Še danes je v Predilnici zaposlenih veliko ljudi, ki imajo vsaj nekaj zemlje. Delo za strojem v popoldanskem ali dopoldanskem času kombinirajo z delom na polju. Med ljudmi v Predilnici tudi danes velja, da je dober kmet dober delavec. Takšni ljudje se v pogovoru kažejo kot bolj trpežni in vztrajni. Po pripovedovanju v proizvodnji naj bi se vedelo, da delavcev ob večjih sezonskih opravilih (žetev ipd.) v preteklosti pogosto ni bilo v tovarno. To naj bi vodstvo in sodelavci tolerirali vse do obdobja odpuščanj leta 1990, ko se je odnos nekaterih delavk do takšnih primerov povsem spremenil.

16Spretnost in pridnost sta temeljni merili, po katerih delavke in delavci ocenjujejo tako sebe kot sodelavce. V kadrovskih osebnih mapah leta 1975 (iz arhiva PL) je zapisano, da se v poskusnem obdobju delavca ocenjuje glede na iznajdljivost, pridnost, spretnost in druge okolnosti«. Mednje so bile vključene tudi telesne ocene, ki naj bi jih v osebno mapo vpisal vodja delavke ali delavca. Kot je povedala upokojena uslužbenka: Na začetku je bilo bolj tako, po občutku, razgovor sem imela z vsako, ki se je prijavila. Kasneje smo pa že organizirali, recimo psihologa, da jih je testiral, da je ugotavljal ročne spretnosti, ker ni vseeno, ali lahko nitko zaveže. Pa tudi višina je pomembna. Eni stroji so bili zelo visoki. To smo za objavo napisali, koliko mora biti visoka, ker drugače ni stroja dosegla. Po pripovedovanju starejšega upokojenega vodje iz Vira pri Domžalah^[kr.] so direktorji hodili s kamioni v Prekmurje^[kr.] in Prlekijo^[kr.]. Delavke so iskali na podeželju glede na višino in starost.

17V pogovoru s kadrovsko uslužbenko ni bilo govora o tem, da bi v sodobnem času pri zaposlovanju ocenjevali telesne zmogljivosti in spretnosti, razen starosti. Po pripovedovanju postanejo nekatera delovna mesta s starostjo lažja ali bolj cenjena, druga pa skoraj nemogoča predvsem in tudi zaradi telesne obrabe. V starostne kriterije pa so vštete tudi predstave o večji ubogljivosti in vodljivosti mladega človeka (Simonton 1998: 163). Pri tem pa je vprašanje, do kdaj je človek mlad in kdaj postane star.

18Delavski razred je pri štiridesetih star. Ti boš lahko delala, ko boš stara sedemdeset let, jaz pa ne bom mogla. Nina^[os.], ti si fabriko probala, zdaj pa povej, a bi bila zmožna delati notri toliko let, kolikor jih mora človek narediti, da penzion dočaka, me je v pogovoru opozorila sodelavka. Starostna opredelitev je relativna in jo moramo brati v takšnem kontekstu tudi v nadaljevanju, ko govorimo o mlajših in starejših delavkah in delavcih v proizvodnji.

19V predstavah tekstilnih delavk in delavcev se starost pogosto navezuje na fizično izčrpanost oz. preobremenjenost. Po navedbah informatork in informatorjev so tudi v teh primerih to predvsem ženske. Med telesne deformacije starejših upokojenk prištevajo predvsem hrbtenična obolenja in naglušnost. Smo štopelce nosile. Čez stroj si kaj rekla, kaj z rokami si naredil, recimo pojdi v garderobo. Smo imeli kar znak, pa je šla. Drugače si šel pa do nje, pa si ji na ušesa kaj povedal. Ker drugače si pa oglušel. Saj jaz imam to. Je doktorica rekla, da sem na en ušes gluha. Ker na začetku nismo toliko štopelcev nosile, pa jaz priznam, da nisem skoz štopelcev nosila. Ker včasih me je kar nekaj nerviralo. Zdaj pa bolj naglas govorim. Zdaj pravijo, ta fabriške pa bolj na glas govorijo. Zdaj tako, tam si bil navajen, v fabriki si moral vpit. Potem si pa domov prišel, potem je pa meni včasih hčerka rekla, mama, daj, govori bolj potiho. Ob tem je starejša upokojenka Predilnice tiho nadaljevala: In še zdaj se bojim, si velikokrat rečem, ne smem tako na glas govoriti.

20Upokojena uslužbenka, ki je imela v Predilnici kot delavko zaposleno svojo mater, je starejšo upokojeno generacijo poimenovala utrujena generacija. Ponosno je povedala, kako se ji je zdelo pomembno, ko so tekstilnim delavkam odobrili beneficirano dobo: Kot da bi spomenik našim delavkam postavila, predilniškim, med katerimi je bila tudi moja mama.

21Beneficirana doba je bila v Predilnici priznana julija 1990. Delavke in delavci, ki so delali neposredno za stroji v vseh izmenah,⁷⁵ so se prej upokojili in dobili višje pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki je začel veljati leta 2000, ukinja zavarovalno dobo s povečanjem oz. beneficirane poklice v Sloveniji^[kr.] in uvaja obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja.⁷⁶ Zakon zagotavlja finančni dodatek, ki naj bi ga zaposleni na zahtevnejših delovnih mestih dobili pri pokojnini, medtem ko je beneficirana doba, kot so poudarile delavke, upoštevala starostni dejavnik, dejstvo, da greš prej v pokoj. V garderobi sem bila večkrat prisotna ob pogovorih, ko so delavke vsaka zase računale, koliko let morajo še delati v tovarni. Problem pa niso leta delovna dobe, temveč njihova starost; za sodobno politiko zaposlovanja so delavke namreč premlade za v pokoj, ko izpolnijo delovno dobo. Ob tem moram ponovno opomniti, da se jih je večina prvič zaposlila že pri šestnajstih letih.

22Starostna struktura je povezana z izobrazbeno strukturo zaposlenih v proizvodnji. Delavke in delavci povojne generacije v Litiji^[kr.] so se večinoma zaposlili v predilnici po dokončani osnovni šoli. Številni, ki so se zaposlili v tovarni takoj po vojni, niso imeli niti dokončane osnovne šole. Še nepolnoletni so se v preteklosti najprej zaposlili na delovnih mestih snemalk ali čistilk v čistilnih kolonah, potem pa so se priučili. Do leta 1962 so nekateri opravili tečaje in naredili izpit, s katerim so si pridobili poklic in s tem naziv kvalificiranih delavk ali delavcev (Kresal 1986: 154). Leta 1959 je upravni odbor Predilnice priznal nazive delavkam, ki so bile že dlje časa v Predilnici in so »uspešno« opravljale svoje delo. Pomembna je torej bila delovna doba in izkušnje (Kresal 1976: 93).

23Po letu 1962 se je izobraževanje v tovarnah prenehalo, v celoti so ga namreč prevzele izobraževalne institucije in le prek takšnih institucij so lahko zaposleni dobili (pol)kvalifikacijo. (Kresal 1986: 157). Več tečajev s strokovnimi izpiti je bilo na voljo strokovnim delavcem; to so bili lahko na primer kurjači parnih kotlov, predvsem pa administracija (izobraževanje na administrativni šoli, stenografija, učenje tujih jezikov, ekonomska šola), transportni delavci oz. po hierarhiji višji uslužbenci ne pa delavci oz. delavke za stroji. Z zakonom o usmerjenem izobraževanju je v Predilnici potekala tudi delovna praksa. Nekateri ljudje iz vodstva in vodje v proizvodnji so se sredi osemdesetih let izobraževali na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju^[kr.]. Danes potekajo izobraževalni seminarji v tovarni. Vodijo jih uslužbenci, zaposleni v tovarni ali zunanji strokovni sodelavci. Med strokovno usposobljenimi, izobraženimi in šolanimi pa je veliko govora prav o tem, da je med delavkami in delavci izobrazba prenizka. Delavke so prizadete, ko slišijo takšne govorice, predvsem takrat, ko aludirajo na njihovo nepismenost.

24Število kvalificiranih delavk v statistikah zaposlenih je v sedemdesetih in osemdesetih letih upadalo zaradi upokojitev predic starejše generacije, ki so si na tečajih pridobile kvalifikacijo, raslo pa je število nekvalificiranih delavk z dokončano osnovno šolo, predvsem pa število kvalificiranih vzdrževalcev (Kresal 1976: 93). Le redke so bile delavke, ki so se izobrazile ob delu, tiste pa, ki so se, so Predilnico pogosto zapustile. Eden od razlogov, ki ga navaja nekdanja pisarniška uslužbenka, je bil tudi ta, da proizvodne delavke kljub višji izobrazbi niso imele višje plače. Verjetno je poleg drugih razlogov k temu pripomoglo tudi dejstvo, da so tečaji in šole potekale ob večerih, delavke pa so delale v izmenah oz. ponoči. Tudi pri razgovorih, ki jih je za raziskovalno nalogo opravila uslužbenka v Predilnici v šestdesetih letih, je večina kot v opravičilo povedala, da zaradi različnih razlogov med vojno niso mogle končati osemletnega šolanja. Večerno šolanje pa po njenem mnenju ne bi rešilo zadeve, saj matere poleg dela v tovarni in doma ne bi zmogle takšne obremenitve.⁷⁷

25Danes med zaposlenimi v proizvodnji izobrazba pridobiva vse večji pomen in predvsem delavke so večkrat v pogovoru izrazile željo, da so hotele v šolo, pa niso mogle ali pa, da so bili drugi časi, pomembno je bilo, da služiš denar. Nič niso prej gledali [na izobrazbo]. Prej je ni bilo, saj veste, v glavnem osemletka. Saj jih je še zdaj veliko mojega letnika, ki nimajo dokončane šole. Zdaj pa zahtevajo, saj je veliko trgovk, pa šivilj notri. Kadrovska uslužbenka je po statistikah, ki jih vodi podjetje, ocenila, da ima več kot štiri odstotke ljudi višjo in visoko izobrazbo, da pa je povprečna kvalifikacijska struktura osnovna šola. Dodala je, da v vodstvu stremijo k zaposlovanju delavcev z višjo izobrazbo, da bo vsaj devet let povprečna izobrazba našega delavca.

26Nekdanja trgovka, zdaj delavka v Predilnici, je bila, ko se je pred leti zaposlila v tovarni, presenečena, da ima poleg nje samo še en sodelavec dokončano četrto stopnjo izobrazbe. Prepričana je, da bi morala Predilnica več vlagati v izobrazbo in ni mogla razumeti, kako se je ob vsem govoru o potrebah po večji kvaliteti temu vprašanju namenjalo tako malo pozornosti. V svojih interpretacijah izobrazbo tesno povezuje z odgovornostjo, tako odgovornostjo posameznih delavk oz. delavcev do dela, hkrati pa tudi tovarne, ki po njenem mnenju ne prevzema odgovornosti učenja novink oz. te probleme prepušča delavkam.

27Delavke in delavci so večkrat poudarili, da medtem ko je bil v socializmu pomemben šiht pa denar, je danes pomembna izobrazba. Včasih so mi kot v opravičilo začeli razlagati, kako so si po osnovni šoli želeli nadaljevati s šolanjem, pa niso mogli, ker ni bilo denarja ali pa doma pri starših ni bilo razumevanja za to. Na vedno večji pomen izobrazbe v sodobnem času kažejo tudi pogovori v garderobi o šolanju, ambicijah in delavnosti njihovih otrok. Številne delavke so govorile o tem, kako želijo svojim otrokom omogočiti poklic in kvalifikacijo. Takšne težnje nakazuje tudi stavek, ki se ga številni spominjajo še iz otroštva; Uči se, uči, če ne boš šel delat.

28Razlikovanje med umskim in tehničnim delom v nasprotju s fizičnim kaže tudi plačilni sistem. V tovarni v sodobnem času ne prevladuje delitev znotraj proizvodnje, ki so jo v socialističnem času povzročali prepiri zaradi norme med predicami ali med delavkami in delavci za stroji ter vzdrževalci, temveč delitev med vodstvom in proizvodnimi delavci.

29Odločilnega pomena pa je tako pri plači kot pri samem delu norma. Nekatere delavke normo povezujejo z živčnostjo in strahom, druge poudarjajo, kako je norma zagotavljala večjo pravičnost, saj si bil z normiranim delom plačan glede na to, koliko si naredil. Delo v Predilnici je bilo dnevno normirano, mi je razlagala upokojena delavka v Litiji^[kr.]:

To si moral tako hiteti, da si naredil normo. Si nisi mogel pomagati med seboj, ker so bile tako visoke norme, saj se vidi [in pokaže na fotografije po monografiji Kresala^[os.]] pri vsaki mašini je ena sama in ne gre nikamor niti v garderobo na kavo, ker bi potem imela ona prazno mašino. Nekatere so včasih tako šmuglale, tudi jesti niso šle, samo da bi imela večjo normo, da bi več zaslužila. Potem je pa prišel majster, pa je ustavil mašino. Tako, red mora biti. Potem so se pa kregale, joj, ta ima tako plačo, ta ima tako plačo, pri plači se je pa poznalo. Si imel normo, si presegel normo, si imel potem toliko več plače, toliko več točk, si imel večji penzion.

30Michael Burawoy^[os.] opozarja, kako pomembno vlogo je pri takem načinu plačevanja odigrala navidezna samostojnost normiranega dela; delavci so namreč za neuspeh krivili sebe (Burawoy 1985: 171). Čeprav so številne delavke še danes jezne, da so bile norme v preteklosti previsoke, same razlagajo, da sodelavke niso dosegle norme, ker so bile premalo pridne ali nesposobne. Norma je razmejevala ljudi, predvsem zaposlene v proizvodnji (razen vzdrževalcev) od vodij oddelkov in uslužbencev drugih služb v tovarni. Norma je onemogočala mobilnost delavk in delavcev po prostoru in zapuščanje delovnih prostorov.

31Po drugi strani pa sta prav zaradi navidezne samostojnosti normiranega dela delavka in delavec imela občutek, da lahko sama organizirata in nadzorujeta delo. Norme so določale normirke ali normirci, ki so preračunavali, kakšna naj bi bila pridelana kilaža glede na vrsto preje (različna norma za različne preje). Na osnovi takih normativnih predpostavk so se izračunavale urne postavke, ki jih delavke niso poznale in prihajalo je do govoric o goljufijah, nadrejeni naj bi v proizvodnji normo računali kot povprečje vseh delavk v skupini.

32Zgodbe o normi v preteklosti in v sedanjosti so zelo protislovne. Delavci pripovedujejo, kako včasih nekatere niti med malico niso hotele zapustiti delovnega mesta, da bi naredile čim več. Takšna zagnanost med delavci ni bila priljubljena. Po drugi strani pa so upokojeni naštevali primere tistih, ki se za to niso trudile dovolj in so še na stara leta odplačevale, saj so zaradi nedoseganja norme prejemale nižje pokojnine. Na tretje mesto lahko postavimo zgodbe o goljufijah, do katerih naj bi prihajalo zaradi računanja povprečja v skupini – stehtano kilažo naj bi namreč razdelili na vse delavke v skupini, kar dejansko nasprotuje ideji individualnih norm. Nekatere delavke so še danes prepričane, da znotraj izmene med posameznicami in posamezniki ne prihaja do večjih odstopanj.

33Socialistična ideologija je spodbujala tekmovanje med izmenami; zlasti je bilo pomembno, da je izmena dosegla normo. V preteklosti so bili normirani tako posamezniki kot tudi izmena in med posameznicami ter posamezniki v izmeni je prihajalo do konfliktov, napetosti in tekmovanj. Po pripovedovanju je tista izmena, ki je pridelala več, imela višje plače. Za takšen uspeh je bil, po mnenju delavk in delavcev, pomemben vodja izmene. V sodobni proizvodnji je po pripovedovanju zaposlenih v proizvodnji več tekmovalnosti med posamezniki. Kot poudarjajo delavke in delavci, pa je tekmovanje med izmenami v sodobnem času pomembno predvsem za vodjo izmene, saj je on tisti, ki dobi dodatek. O tekmovanjih med izmenami in ključni vlogi vodje izmene pri tem v preteklosti vedo povedati tudi delavke, ki so se v Predilnici zaposlile pred kratkim. Kar kaže na to, da se o tem še danes med delavkami in delavci v proizvodnji veliko govori in se tako oblikuje specifičen spomin na preteklost.

34Po kolektivni pogodbi iz leta 1992⁷⁸ plače zaposlenih določajo tarifni razredi. Bolj kot o normi se zaposleni v proizvodnji danes pogovarjajo o delovni uspešnosti, ki je izplačana kot dodatek. Po mnenju delavk naj bi bilo danes predvsem v interesu vodje izmene, da dobi več in jih zato bolj priganja. Delovno uspešnost posameznic in posameznikov v izmeni namreč določi vodja izmene. Izračuni pa so tako danes kot pri normiranem delu v preteklosti narejeni za delo strojev in ne za človeško delo za stroji. Kot je pripovedovala delavka v Predilnici: Oni tam na tisti digitronček, pa na računalnik lepo izračunajo, koliko bi moralo delati. Ampak oni nič ne računajo, da človek kdaj pride utrujen na šiht, pa da kdaj mašine nagajajo, pa da kdaj klima ni tako kot bi morala biti.

35Nad tem, kako slabe so plače v tovarni danes, se pritožujejo vsi v proizvodnji Predilnice (in v tovarni). Marsikdo pa ob tem doda, ampak dobimo jih pa. Razlage in interpretacije se neprestano oblikujejo pod vtisom položaja tekstilnih tovarn v Sloveniji^[kr.] in EU^[kr.]. Prav gotovost plačanega dela je postala pomembna v tako nestabilnem času: Plača je pa bila, ni bilo nikoli vprašanje, da je ne bi bilo, tudi v tej krizi. Ta direktor je vedno uredil to. Tako za preteklost kot za sodobnost med zaposlenimi v podjetju velja: Plača je bila točna, da bi lahko uro po njej štimali.

36O višini plač se danes v Predilnici večinoma ne pogovarjajo niti delavke v garderobi. Medtem ko so v preteklosti po pripovedovanju upokojenih in zaposlenih na oglasni deski viseli seznami objavljenih plač, v sodobnem času v podjetju takšne razprave ostajajo družbeno tabuizirane. Ob dnevu odprtih vrat naj bi po mnenju nekaterih delavk v proizvodnji vodstvo obiskovalcem že na začetku povedalo, da jih ne smejo spraševati, koliko zaslužijo.

37Če se ob koncu poglavja vrnemo nekoliko nazaj k pomenski konstrukciji spretnosti in starosti, naj zaključim, da govori o mladih ali starih delavkah, o ročnih spretnosti in ženskih značajskih lastnostih vnašajo simbolne pomene in ključno zaznamujejo spomin ter pomene, ki jih delu pripisujejo ljudje v tekstilni industriji. Pomensko konstrukcijo dela moramo brati v kontekstu pogledov na žensko tekstilno delavko, ki se navezuje na pripise o ženskih prirojenih lastnostih. Soočanje raznolikih diskurzov je analitično pomembno, saj določa prostor, kjer se oblikuje spomin. Interpretacije o ženski delavki in ženskem delu pa so spremenljive in se navezujejo na pomenske spremembe tovarne in dela v socialnem okolju.