1.1. Začetne misli

1Za zgodbe o socialistični preteklosti sem se začela zanimati, ko je bilo socialistične dobe uradno že nekaj let konec. Po letu 1991 naj bi se vse obrnilo na glavo in graditi naj bi začeli popolnoma novo in drugačno življenje. Takrat so ljudje kritizirali politični režim, v katerem sem vsaj delno odraščala tudi sama, in na dan so prihajale »resnice«, ki so nam bile v socializmu prikrite. Iz kritike do črno-belega slikanja preteklosti, ki je bila hkrati tudi moja zgodba ter zgodba mojih staršev in starih staršev, sem se za diplomsko nalogo odločila raziskovati življenja žensk v državnem socializmu po drugi vojni, njihovo doživljanje in njihovo spominjanje. V nalogi me je zanimalo, kako so se centraliziranega državnega socializma (v letih 1945–1950) spominjale prebivalke Ljubljane^[kr.]. Po uradni pretekli zgodbi naj bi se leta 1945 predvsem bistveno spremenila življenja žensk.

2O prelomih leta 1945 in 1991 je razmišljal Veljko Rus^[os.] (1992) v knjigi Med antikomunizmom in postsocializmom, ko se je spraševal, ali se lahko leta 1991 ponovi revolucionarno čiščenje preteklosti in oblikovanje nove družbe, kot se je leta 1945. Veljko Rus^[os.] je pri tem ugotavljal, da se z nihanjem med antikomunizmom in postsocializmom obnavlja sizifovski odnos Slovencev do zgodovine. Ob pisanju diplome se je tudi meni odprlo vprašanje, kako se s politično spremembo spreminja odnos ljudi do socializma. Vprašanje je bilo ob padcu enostrankarskega političnega režima leta 1990 in oblikovanju samostojne države leta 1991 v javnem prostoru zelo pomembno in aktualno; oblikovale so se nove zgodbe, ki so imele veliko opraviti s preteklostjo.

3Za zgodovinarje je socializem zaključen proces, saj sta družbeni sistem in država, ki ga je uvedla, propadla.¹ Kljub temu se odpira vprašanje, ali res lahko govorimo o popolnoma zaključenem procesu oz. kako takšen konec doživljajo različni ljudje v svojem vsakdanjiku. Kot antropologinja zastavljam vprašanje nekoliko drugače: Kako ljudje v sodobnosti upravljajo s preteklostjo, kdaj, v kakšnih situacijah in v kakšnih relacijah.

4Po letu 1991 se je začelo javno redefinirati preteklo obdobje 46 let. S politično menjavo vlade oktobra leta 2004 so nekatera vprašanja iz preteklosti postala v političnem prostoru ponovno aktualna. Zdi se, kot da v trinajstih letih državne samostojnosti v javnem prostoru niso utegnili na glas spregovoriti vsi. Trenutno najbolj žgoče teme v slovenskem javnem prostoru so medvojni in povojni poboji, domobranstvo, NOB in komunizem predvsem kot politični in ne socialni ali kulturni fenomen. V javnem prostoru se odpira vprašanje, kako ob iskanju skupnega nacionalnega spomina oblikovati novo družbo. Z redefiniranjem komunističnega totalitarizma so se ukvarjali zgodovinarji, ki so v devetdesetih, nekateri pa že v osemdesetih letih odpirali vprašanja političnih emigracij ter medvojnih in povojnih pobojev. V takšne razprave o preteklosti, ki pa bi bile vsekakor nujno potrebne nadaljnje strokovne obravnave, delavke in delavci večinoma niso vključeni.

5Kot kažejo razprave v medijih in vsakdanjem življenju, so spremembe v Sloveniji^[kr.] po letu 1990 ali 1991 dobile širšo podporo slovenskega prebivalstva, kar zadeva civilne svoboščine in nacionalno identiteto, ne pa tudi ekonomsko politiko v celoti. Kapitalizem na demokratični način se je soočil z novo dilemo: v spominu mnogih živi socializem kot sistem enakopravnosti, v katerem med ljudmi ni bilo veliko socialnih razlik in v katerem sta vladali varnost in stabilnost.

6Vodilni ekonomisti in makroanalitiki nam s statističnimi podatki zagotavljajo, da je Slovenija^[kr.] t. i. tranzicijo uspešno prešla. Slovenija^{[kr.] 2} je leta 1999 presegla stopnjo BDP iz leta 1988. Leta 2004 se je priključila Evropski^[kr.] uniji, s 1. januarjem 2007 pa je med prvimi pridruženimi članicami sprejela evropsko valuto. Poleg takšnih makroanaliz, ki prevladujejo v slovenskem akademskem prostoru, se raziskovalci z mikroraziskavami (večinoma ekonomisti in sociologi) osredotočajo na posamezna podjetja in menedžerje, na uresničevanje reform in pozitivno vlogo menedžerskih elit, le malo pozornosti pa je v sodobnem slovenskem akademskem in javnem prostoru namenjeno vprašanju, kako so makrospreminjanja doživljali posamezniki na mikroravni.

7Slovenska^[kr.] politična in ekonomska elita v diskurzu po letu 1991³ producirata podobo socializma kot represivnega režima. Za veliko ljudi v tekstilni industriji zgodba o preteklosti ni vedno takšna. Sedanji položaj tekstilne industrije v Sloveniji^[kr.], medijski diskurz, vsakdanji pogovori tekstilnega delavstva ter sindikalnih organizacij redefinirajo poglede na preteklost in spreminjajo spomin.

8S prelomom sta se tako v vsakdanjem življenju kot v političnem diskurzu slovenskega prostora spremenila status in položaj delavstva – osrednjega subjekta pretekle socialistične ideologije. Vprašanje, ki ga postavljam v tej monografiji, je, kako se z družbenopolitičnimi spremembami oz. s spremembo referenčnih okvirov ljudi spreminja pogled tekstilnih delavk ter delavcev na socialistično preteklost in njihovo sedanje doživljanje delovnega ter širšega življenjskega okolja. Namen ni v rekonstrukciji socialistične preteklosti, temveč v ugotavljanju, kakšne pomene pripisujejo ljudje socialistični preteklosti, kako jih oblikujejo v sodobnosti in kako zgodbe o preteklosti povezujejo ljudi oz. ustvarjajo ideje o skupnem spominu. V analizi spomina me zanima, kako se upokojeni in v tekstilni tovarni še zaposleni ljudje soočajo s sodobnimi socialnimi procesi.

9Tekstilna industrija je relevanten primer, saj se je pravzaprav v tekstilnih tovarnah porodila industrializacija, v sodobnem času pa se prav v tekstilnih tovarnah pospešeno odvijajo procesi deindustrializacije. V tekstilni industriji so se v povojnih letih zaposlovali ljudje v vedno večjem številu, predvsem ženske. Po letu 1990 so številne tovarne končale v stečaju, število zaposlenih pa se je močno zmanjšalo.

10Med letoma 2000 in 2004 sem zbirala življenjske zgodbe in opravila intervjuje z ljudmi, ki so bili v tekstilni industriji zaposleni v preteklosti ali pa so v redkih še delujočih tekstilnih tovarnah zaposleni danes. V tem času sem intervjuvala upokojene delavke Mariborske^[kr.] tekstilne tovarne (MTT), odpuščene delavke tekstilne tovarne Labod v Idriji^[kr.], nekdanjega direktorja in upokojene delavke tekstilne tovarne Induplati, nekdanjo uslužbenko Laboda v Novem mestu^[kr.], upokojene delavke in uslužbence tekstilne tovarne Vir, upokojene delavke, delavce, uslužbence tovarne Motvoz Grosuplje^[kr.], upokojene delavke, delavce, uslužbence in nekdanjega direktorja Predilnice Litija^[kr.]. V monografiji se sicer osredotočam na terenske podatke, pridobljene v Predilnici Litija^[kr.], vendar hkrati vključujem tudi intervjuje in pogovore z ljudmi v drugih tekstilnih tovarnah v Sloveniji^[kr.].

11Predilnico Litija^[kr.] sem izbrala za bolj poglobljeno študijo tudi zato, ker sem jo po sondažni raziskavi (leta 2001 in 2002) že kar dobro poznala in sem se dobro razumela z informatorji – sedanjimi in nekdanjimi delavci ali uslužbenci Predilnice – ,predvsem pa zato, ker je ena redkih predilnic v Sloveniji^[kr.], ki še vedno deluje. S specializacijo na posebnih vlaknih, ki jih izdelujejo za potrebe medicine ter za pohištveno in avtomobilsko industrijo, je Predilnica specializirala proizvodnjo, redefinirala podjetniško usmerjenost, reorganizirala delovno organizacijo, prostorske relacije in s tem socialna razmerja med ljudmi. V tovarni so večinoma zaposleni še vedno isti ljudje, kot so bili pred letoma 1990 in 1991. Prav zato se mi je zdela Predilnica primeren in zanimiv prostor za teren, kjer lahko ugotavljamo, kakšne so strategije in pogajanja ljudi med novimi oblikami upravljanja podjetja in preteklimi praksami. Predilnica ne predstavlja vseh redefiniranih pogledov tekstilnega delavstva v Sloveniji^[kr.]. Gre za primer mikroraziskave, ki poskuša z antropološkim pristopom ugotavljati, kako velike družbene in politične spremembe doživljajo ljudje v vsakdanjem življenju.

12Čeprav gre v študiji za specifično in prostorsko omejeno terensko pozicioniranost – govorim namreč o konstrukciji socialnega spomina tekstilnih delavk in delavcev v Predilnici Litija^[kr.] – je moj namen širši. Raziskovanje načinov, kako se posamezniki spominjajo preteklih dogodkov oz. kako z dejanji v sedanjosti reinterpretirajo preteklost, je pomembno za razumevanje sodobne socialne dinamike in socialno identifikacijskih procesov. S kritičnim razmišljanjem o imaginarijih o skupinskosti se osredotočam na razmerje med konstrukcijo preteklosti in pripadnosti.

13Moja teza je, da lahko pri tekstilnih delavkah in delavcih govorimo o socialnem spominu. O tem, kako opredeljujem tak spomin, bom govorila v nadaljevanju. Na tem mestu poudarjam, da je akterjev, ki določajo in redefinirajo socialni spomin, več. Domnevam, da so v prostoru spominjanja socialni akterji: proizvodne tekstilne delavke in delavci, direktor, strokovni uslužbenci, sindikalisti, lokalna oblast, komunistična partija, sodobna politična organizacija, ekonomske elite, strategije upravljanja in vodenja podjetij, mediji in akademsko zgodovinopisje, se pravi tako institucije kot ljudje sami. Socialne akterje obravnavam kot aktivne soudeležence socialnih procesov in ne kot njihove pasivne sprejemnike. Analitsko pozornost posvečam socialnim, generacijskim, nacionalnim in spolno hierarhičnim razmerjem med ljudmi.

1.2. Socialni spomin in postsocialistična transformacija

1Področje preučevanja, ki se je v osemdesetih, še bolj pa devetdesetih letih v akademskem prostoru uveljavilo pod imenom memory studies, predvsem v anglosaškem svetu pa kot social memory studies (kar prevajam kot preučevanje spomina in socialnega spomina), zajema različne disciplinarne perspektive in pristope zgodovinarjev, etnologov, antropologov, geografov, politologov, psihologov, sociologov, kulturologov in drugih (Olick in Robbins 1998: 106). Raziskovalci popisujejo in analizirajo reprezentacije preteklosti v literaturi, muzejih, filmu ali ustnih zgodovinah ipd.; od spomina nacionalnih, etničnih do socialnih ali spolnih in drugih skupin.

2Spomin ima lahko v različnih domenah družbenega življenja različne funkcije in različne pomene v življenju ljudi. Kot socialno komentirana konstrukcija spomin v medsebojni soodvisnosti združuje več zamišljenih časovnih okvirov, tako sedanjost, preteklost kot tudi projekcijo o prihodnosti. V literaturi o družbenih dimenzijah spomina srečujemo različne konceptualizacije: avtorji govorijo o kolektivnem (Halbwachs [1950] 2001), socialnem (Fentress in Wickham 1992, Climo in Catell 2002, Pine idr. 2004), kulturnem spominu (Bal 1999) ipd. Izhajam sicer iz takšnega teoretičnega razmišljanja o socialno komentiranem spominu, a se vendar zavzemam za koncept socialnega spomina.

3Podobe o preteklosti povezujejo ljudi med seboj in zagotavljajo skupinske vezi med njimi, vendar pa v konceptu socialnega spomina domnevam, da je pomembno poudariti relativnost in fragmentarnost kolektivitet (prim. Brumen 2000, Fentress in Wickham 1992). Po eni strani se mi zdi relevantno, da se z analizo osredotočimo na situacije, kjer se oblikujejo podobe o socialistični preteklosti, se pravi na načine, kako in kdaj ljudje uporabijo preteklost v sodobnem vsakdanjem življenju. Po drugi strani me v gradivu zanima, kako spomin na socialistično preteklost razmejuje ljudi v sodobnem socialnem prostoru.

4Konstrukcijo preteklosti obravnavam kot proces. V analizi takšnih procesov ugotavljam, kako se z vzpostavljanjem spomina tvorijo in spreminjajo skupinske pripadnosti ljudi. Sam proces spominjanja ima v socialnem življenju ljudi konkretne vloge. Opozarjam na socialno vlogo spomina v sodobnem prostoru in času, zato se mi zdi analitična uporaba koncepta socialni spomin tudi v tem primeru najprimernejša. S konceptom socialni spomin namreč poudarimo, da se z vzpostavljanjem spomina v konkretni situaciji tvori skupina, ki utemeljuje svoj socialni pomen. Kljub temu takšen spomin ni homogen niti dokončen. Formalne kategorije delavka, delavec, uslužbenec, vodja ipd. pojmujem kot deskriptorje in ne kot zaprte entitete. Čeprav govorim o socialnem spominu formalne skupine tekstilnih delavk in delavcev, opozarjam na neprestano vzpostavljanje in dekonstruiranje kolektivitet glede na situacijo.

5V nadaljevanju se izogibam kolektivnih množinskih samostalnikov in poudarjam aktersko pozicijo, perspektivo, s katere govori posameznik. Zato ne govorim o delavstvu kot o kolektivnem subjektu in ne problematiziram razrednega vprašanja kot političnega gibanja. Pripadnost ljudi skupini obravnavam z akterske perspektive. Temo umeščam v mrežo relacij in pomenov, v katere vstopajo ljudje v vsakdanjem življenju, vsakdanjih akcijah in dejanjih.

6Analitično pozornost torej usmerjam k vprašanjem, kako spomin oblikuje socialna razmerja in ne le, kako jih reprezentira. Pomembno se mi zdi ujeti načine, s katerimi se artikulirajo povezave med kulturnim, družbenim in političnim nivojem, med reprezentacijo in socialno izkušnjo.

7Z vprašanjem, kako si prelom in zgodovinsko standardizirane mejnike razlagajo ljudje v vsakdanjem življenju in kakšno vlogo odigrajo v njihovem spominu, se monografija vključuje na področje študij postsocializma. Po drugi strani postavlja s konkretnim etnografskim materialom pod vprašaj njihovo relevantnost. Spomin in socializem se prepletata na dveh ravneh: na obeh področjih raziskovanja se namreč odpira vprašanje pomena in uporabe preteklosti v sedanjost – postsocializem to vnaša že s samim poimenovanjem. Hkrati pa sta se obe akademski področji analitičnega raziskovanja pričeli intenzivneje oblikovati po padcu političnih režimov po letu 1989.

8V knjigi se sklicujem na tezo o transformaciji oz. majhnih transformacijah, ki postavljajo pod vprašaj teorijo tranzicije kot premočrtnega razvoja od socializma h kapitalizmu in tržnim ekonomijam. Z analitičnim osredotočanjem na raven vsakdanjega življenja problematiziram definicijo socializma kot totalitarnega režima v nasprotju z demokratičnim sistemom v kapitalizmu. Ob tem apeliram na kritiko postsocializma, s katero postavljamo pod vprašaj dihotomijo vzhod in zahod, z dekonstrukcijami reprezentacij (orientalizacije in balkanizacije) v svetovni ureditvi po hladni vojni pa odkrivamo mehanizme konstruiranja socialistično Drugega. Podobno kot študije postkolonializma se študije postsocializma usmerjajo v kritiko globalne politične singularnosti.

9V mednarodnih kritikah tranzicije preloma ne predstavljajo le padci nekdanjih komunističnih režimov, temveč tudi globalna politična in ekonomska preoblikovanja. Prav zaradi ugotovitev, da do transformacije ne prihaja le v nekdanjih komunističnih državah, temveč s preoblikovanjem ekonomskih struktur in organizacij tudi na zahodu, je teza o postsocialistični tranziciji postavljena pod vprašaj. Ideja o postsocialistični tranziciji namreč predpostavlja koherentno funkcioniranje kapitalizma in ne upošteva spremembe v modelih produkcije in potrošnje. V osemdesetih letih je tako v kapitalizmu kot v socializmu delovno mesto in delo pomenilo socialno ter ekonomsko vrednoto, takšna koherenca pa se je v devetdesetih letih izgubila tudi na kapitalističnem zahodu (Lampland 1995). Z deindustrializacijo in s t. i. postfordizmom so se razvijale nove oblike ekonomije, prihajalo je do sprememb v modelu produkcije in potrošnje, s tem pa so se spreminjali družbeni odnosi in razmerja med podjetji, trgom in državo (Negri in Hardt 2003).

10Postsocializem obravnavam v takšnih kontekstih, kot popolno predelavo temeljnih pomenskih in interpretativnih sistemov, in ne popolnoma ločeno od procesov deindustrializacije oz. spreminjanja modelov produkcije ter potrošnje. Med idejno zasnovo študije problematiziram tezo o tranziciji od socializma k neoliberalnemu kapitalizmu.

11Osrednjega pomena pri razmišljanju o postsocializmu in transformaciji je vprašanje, kako obravnavati ekonomijo. Raziskovalci postsocialističnih (in postfordističnih) transformacij so se pri tem navezovali na teorije Karla Polanyija^[os.], ki je sicer pisal o nekem drugem prehodu, o prehodu v tržni sistem v 19. stoletju. Polany^[os.] je v delu Great Transformation negiral tezo neoklasične teorije o univerzalnosti tržnih odnosov in tržnih relacij, dokazoval je pomen družine ter institucij in ugotavljal, da ideja tranzicije implicira fiksen determinizem in prehajanje v neoliberalizem (Polanyi 1957).

12Relevantno pa je opozorilo Michael Burawoy^[os.], da moramo biti vendar previdni pri primerjavi tako različnih obdobij, kot sta konec 18. in sreda 20. stoletja: med sistemskimi razlikami globalizacije s pozicijskimi razlikami znotraj globalizacije. Problematične primerjave je Burawoy^[os.] dokazoval tudi v teritorialnih okvirih – Polanyijevega^[os.] koncepta namreč ne moremo aplicirati na Rusijo^[kr.]. Z odkrivanjem fevdalističnih imaginarijev v postsocialistični tranziciji je ugotavljal, da v Rusiji^[kr.] ni prišlo do neoliberalne revolucije niti institucionalne evolucije, temveč do ekonomske, politične in družbene involucije ⁴ – namesto produkcije se je namreč razširila distribucijska sfera. Takšno razmišljanje postavlja pod vprašaj predpostavko, da tranzicija že pomeni transformacijo. V Rusiji^[kr.] je tranzicija potekala brez socialne, ekonomske ali politične transformacije (Burawoy 2005).

13Ob antropoloških evidencah postsocializma so se odpirala vprašanja o korektnosti in uporabnosti primerjalnih analiz. Michael Burawoy^[os.] ugotavlja, da so primerjave lahko spekulativne in ob tem izpostavlja Rusijo^[kr.], primerjava z nekdanjo Jugoslavijo^[kr.] pa se mu zdi popolnoma nemogoča. Jugoslavija le redko nastopa (Slovenija^[kr.] še redkeje) v primerjalnih analizah tranzicije.

14Pri primerjavah različnih oblik postsocialistične transformacije ter različnih oblik socializma moramo biti pazljivi in o primerjavah razmišljati vsakič sproti. Vendar to še ne pomeni, da le te niso mogoče. Jugoslavija^[kr.] se je s samoupravnim in dogovornim socializmom razlikovala od socialističnih držav nekdanjega vzhoda, a vendar je tudi v Jugoslaviji^[kr.] zadnjo instanco pri odločanju v gospodarstvu določala administrativna politika. Ideologija industrijskega dela je vplivala na doživljanja delavk in delavcev v komunističnih državah ne glede na njihova odstopanja in zgodovinska ozadja. Na ključno mesto pri primerjavah postavljam predvsem različna pogajanja, ki so potekala med administrativnim sistemom, direktorjem in delavci v socializmu ter razmerja med njimi v postsocializmu, saj pomembno sooblikujejo spomin delavcev.

15V metodološkem smislu je v raziskavah postsocializma bistvena problematizacija številnih analitičnih konceptov, kot na primer kategorije lastnine, demokracije ali trga. Gre za poglede, na katere je opozarjal že omenjeni Karel Polany^[os.]. V takšnem razumevanju ekonomija ni obravnavana ločeno temveč kot del družbe (prim. Plattner 1989). Tudi trg ne obstaja izven konkretnih kulturnih ali historičnih oblik in ni samoumevna kategorija, kot poskušajo dokazati zagovorniki laissez faire (Dilley 1992, Hann 2002). Temeljna teza, na katero se sklicujem, je s tem postavljena na problematiziranje razmerja med makrostrukturami administrativnega upravljanja (t. i. države) in oblikami ekonomije na mikroravni. V monografiji se ne ukvarjam z ekonomijo z gledišča ekonomskih teorij, gre izključno za antropološko branje ekonomskih strategij in pogledov. Ob tem poudarjam preplet materialnega in simbolnega, kar najnazorneje predstavlja že sama tovarna s svojo simbolno in materialno konkretizirano obliko.

16Raziskovalci svoje študije različno poimenujejo in vendar malokdo v sodobnem času sploh še definira, kaj naj bi pomenile analize postsocializma ali postkomunizma. Različni pridevniki predstavljajo različne analitične in politične poglede, vendar pogosto ostajajo neproblematizirani, čeprav so obremenjeni z različnimi pomeni (Kennedy 2002: 6). Številni antropologi se zavzemajo za termin postsocializma, saj zveni še najprepričljivejše in korektno; osredotoča se namreč na družbeni sistem. Michael Kennedy^[os.] pa ob tem vendar opozarja, da po drugi strani takšna različica prav tako pristaja na preteklo poimenovanje in odseva način tranzicije (Kennedy 2002: 6). Janos Kornai^[os.] je v naslovu monografije The Socialist System: The Political Economy of Communism leta 1992 izpostavil oboje; socializem in komunizem. Na komunizem se sklicuje ob analizi delovanja partije. Komunistični sistem in komunizem so večinoma uporabljali ljudje (politiki in novinarji) izven socialističnega sveta, komunizem pa je po marksistično-leninistični uradni ideologiji komunistične partije predstavljal stopnjo, ki jo bo dosegla družba v prihodnosti. O sebi in svojem vsakdanjem življenju ljudje v komunističnih državah niso govorili kot o komunizmu, temveč o socializmu (Kornai 1992: 10). Zaradi takšnega razlikovanja med socializmom in komunizmom pri pripovedovalcih se tudi sama v nadaljevanju sklicujem na socializem. Na mestu, kjer so posamezniki preteklo obdobje izrecno poimenovali kot komunizem, pa takšno razlikovanje komentiram.

17Poleg preteklega in sodobnega časopisnega gradiva, revij in tovarniških glasil sem v analizo zajela arhivsko gradivo Predilnice Litija^[kr.] (iz Zgodovinskega Arhiva Ljubljana^[kr.] in gradivo, ki se nahaja v arhivu Predilnice in ni kategorizirano), filmsko gradivo (Arhiv RS, dokumentacija Televizije Slovenija^[kr.]), zgodovinske prikaze in ekonomski diskurz o tekstilni industriji ter njenem razvoju. Gradivo obravnavam kot različne oblike reprezentiranja preteklosti in sodobnosti, se pravi, da sem pozorna na oblikovanje predstav o tekstilnih delavkah in delavcih. Zanima, kako ljudje ponotranjijo javne govore o tekstilnem delavstvu in kako verjamejo, da so te govore oblikovali oz. da jih sooblikujejo. Z osredotočanjem na vsakdanjem življenju in perspektivnem gledišču ljudi se usmerjam na analize pogovorov, intervjujev in terenskih situacij. Slednje je očitno predvsem v osrednjih poglavjih, kjer se ukvarjam z analizo sodobnih praks ljudi, torej s terenskim gradivom v Predilnici Litija^[kr.]. Analizo terenskih zapisov posameznih situacij v proizvodnji Predilnice soočam z analizo pogovorov in intervjujev z upokojenimi in še zaposlenimi uslužbenci, delavci, direktorji ali sindikalisti tudi v nekaterih drugih tekstilnih tovarnah po Sloveniji^[kr.]. Čeprav v monografijo vključim zgodbe in poglede odpuščenih delavk, se ne ukvarjam podrobneje z brezposelnostjo in brezposelnimi.

18V prvem poglavju analiziram reprezentacije tekstilne industrije v zgodovinopisju, medijskem diskurzu ter diskurzu ekonomskih in političnih elit. Osredotočam se na reprezentacije tekstilne industrije v socializmu in v postsocializmu. Povojni razvoj tekstilne industrije so tudi v socializmu spremljala protislovja in dvoumja, ne glede na to pa je bilo v tej veji industrije zaposlenih vedno več ljudi. Sodobni govor o krizi in položaju tekstilne industrije ne umeščam le v historične temveč tudi v transnacionalne kontekste. Problematika tekstilne industrije ima ključno vlogo pri ekonomskih polarizacijah sveta, kjer v zadnjem času Kitajska^[kr.] prevzema pomembno vlogo. Gospodarski strateški dogovori (predvsem med EU^[kr.], ZDA^[kr.] in azijskimi državami) kažejo na preoblikovanje razmerij moči v svetovnem prostoru. Politične in ekonomske elite v Sloveniji^[kr.] obravnavajo zapiranje tekstilnih tovarn v takšnih okvirih. V razpravah ima osrednje mesto globalizacija. Čeprav ne govorim podrobneje o globalizaciji, vendar poudarim, da so takšni diskurzi parcialni in politično skonstruirani.⁵

19Drugo poglavje umešča temo v branje oz. razumevanje ženskega lika v povojnem imaginariju in odpira vpogled v načine, kako se interpretacije o ženski delavki navezujejo na pomenske spremembe dela in tovarne v socialnem okolju. Reprezentacije tekstilne industrije, ki so vključene v govorico o lahki oz. ženski industriji v nasprotju z moško oz. težko industrijo, se prepletajo s predstavami ljudi o tekstilni delavki; retorika tekstilne oz. ženske industrije se namreč povezuje s konstrukcijo spolnih razmerij in ideologij. Partija je po drugi svetovni vojni oblikovala podobo revolucionarne delavke, ki jo je utemeljila prav v tekstilni delavki. Portreti tekstilnih delavk v medijih in političnih nagovorih pa so po drugi strani kazali na dvoumja, ki so spremljala redefinirano vlogo ženske v socializmu. Pri analizi organizacije dela med spoloma v tekstilni tovarni se v nadaljevanju navezujem na koncept spretnosti, ki ga obravnavam v kontekstu družbenih in lokalnih percepcij ženske. V poglavju se sklicujem predvsem na feministično literaturo s fokusom na pomenski konstrukciji spretnosti in na analize pogovorov z ljudmi, poleg tega pa tudi na diskurzivno analizo medijev in političnih nagovorov.

20Z analizo terenskega gradiva v Predilnici postavljam v tretjem poglavju vprašanje o pomenski konstrukciji tovarne in o spreminjanju socialistične tovarne v preoblikovano podjetje postsocializma. Pri tem ne gre le za procese privatizacije, nastajanja in oblikovanja delniških družb, temveč tudi redefiniranja pripadnosti tovarni. Osredotočam se na oblikovanje tovarniške discipline, na spreminjanje prostorskih razmerij, prostorske mobilnosti oz. determiniranosti delavcev in vodij v proizvodnji. V poglavju ugotavljam, da prostorska ureditev, v katero so implicirana hierarhična razmerja in razmerja moči, ni le odraz tovarniške discipline, temveč tudi prostor, kjer se vzpostavlja spomin. Tovarno predstavim kot socialni prostor, ki ga ljudje neprestano oblikujejo s svojim spominom, po drugi strani pa tovarna z organizacijsko strukturo aktivno kreira spomin ljudi. V poglavju sprašujem o tovarniškem organiziranju spomina in o vlogi političnih organizacij ter politike v spominu ljudi; o pomenih, ki jih ljudje pripisujejo pretekli politiki.

21V četrtem poglavju nadaljujem z analizo terenskega gradiva. V nabranem gradivu me zanima, kaj ljudje v socialnem prostoru Predilnice Litija^[kr.] pojmujejo za samoumevno ter naravno in kaj utrdi njihovo soglasje o pomenih. Upokojeni in še zaposleni v Predilnici s spominom na pretekli pomen dela utemeljujejo svoja pričakovanja in zahteve tudi v spremenjenem okolju. Pri tem se navezujem na njihovo razumevanje dela, delovnih razmerij, na pomene, ki jih pripisujejo ob soočanju z novimi strategijami upravljanja podjetja in reorganizacijo dela. Nove podjetniške tehnike in menedžerske strategije, ki so se oblikovale pod vtisom mednarodnih standardov, spreminjajo delavce v prilagodljive in samo nadzorovane subjekte. Medtem ko je bil poudarek v socializmu na kolektivu in družbeni odgovornosti, je v sodobnem času na posamezniku in samo odgovornosti. Razumevanje diskurza o industrijskem delu, delavcu, organizaciji dela in spreminjanju režimov proizvodnje je pomembno za analizo spomina.

22Šesto poglavje eksplicitneje opozarja na vlogo in pomen spomina pri razmejevanjih med mi in oni. V poglavju zagovarjam, da se ob ideji o prehodu od družbene v samo odgovornost vzpostavlja spomin na socialistični paternalizem, ki utemeljuje določena pričakovanja ljudi tudi v sodobnem času. S socialističnim paternalizmom se navezujem na razmerje med delavci, tovarno z direktorjem in državo. Kot ugotavljam gre pri tem za specifično obliko socialnega odnosa do avtoritete. V nadaljevanju z analizo samega procesa oblikovanja spomina v konkretnih situacijah obravnavam načine, kako ljudje opredeljujejo sebe v razliki do drugih. Osredotočim se na časovne razmejitve oz. prelome v spominu ljudi. Časovna omejitev na čas po drugi svetovni vojni sledi pripovedim in spominu pripovedovalcev o večji povezanosti in socialni skrbi tovarne za zaposlene. Z zbranim gradivom ugotavljam, da organizacijski princip spomina pripovedovalcev temelji na ločnici »včasih«, ki lahko zajame tudi obdobje pred drugo svetovno vojno, predvsem pa dobo socializma, in čas »danes«, ki ga pripovedovalke in pripovedovalci pojmujejo kot današnji dan, prejšnji teden, dan pred petimi leti oz. enkrat po letu 1990 ali 1991, ki v njihovi organizaciji spomina očitno pomeni pomembno ločnico in prelomnico. Do večjih sprememb v tekstilni industriji je namreč pričelo prihajati z izgubo jugoslovanskega trga. Ljudje so se s prelomom obračali na konec Jugoslavije^[kr.] in na vojno v Sloveniji^[kr.], na konec socializma ali na krizo v Predilnici, ki je, po mnenju delavk, delavcev in upraviteljev, povzročila odpuščanje delovne sile leta 1990. Kronologijo upoštevam kot kontekst pripovedi, v ospredje pa postavljam načine, kako se pripovedovalci spominjajo, in vprašanje, ali in v kolikšni meri imajo naštete ideje zgodovinopisja in političnega diskurza paralele v njihovem življenju in spominu.

23Monografijo zaključujem s problematiziranjem metodološko-epistemoloških paradigem o preučevanju spomina. V zadnjem poglavju predstavljam napetosti, ki so jih v akademskem prostoru izzvale konceptualizacije socialnega spomina. Nekateri raziskovalci so namreč opozarjali, da je koncept problematičen, ker prihaja iz psihologije in psihoanalize.⁶ Po psihoanalitični razlagi je spomin tisti, ki posamezniku omogoča, da se izogne travmatičnim dogodkom, tako da ustvari nov spomin (Antze in Lambek 1996: xiv). V takšnih razpravah je problematična ideja avtentičnosti in resnice. Drugi problem predstavljajo definicije skupinskega in skupnega. Ključno vprašanje, ne glede na različna poimenovanja spomina, namreč ostaja; kako definirati dimenzije družbenega, kako razmerje med individualnim in družbenim.

24V monografiji ne poimenujem pripovedovalk in pripovedovalcev z imeni. Pri označevanju pa se mi zdi relevantno upoštevati staž, ali gre za upokojenca ali še zaposlenega človeka, starost, spol in funkcijo – gre za delavko, čistilko, vzdrževalca, direktorja ali vodjo v proizvodnji. Ob citatu ne navajam vseh kategorij, temveč tisto, ki je v opisani situaciji relevantna. Pri navajanju citatov posnetih ali zapisanih pogovorov z ljudmi sem se odločila za kompromis med knjižnim, pogovornim jezikom in mojim razumevanjem intervjuja.

1.3. V tekstilni tovarni

1V vsebinskem in metodološkem delu je moje razmišljanje močno zaznamovalo muzejsko delo v Tehniškem muzeju Slovenije^[kr.], kjer sem med leti 1999 in 2000 opravila pripravništvo in se kot kustosinja tekstilnega oddelka ukvarjala z raziskovanjem življenja tekstilnih delavk. Vendar pa sem se v takratni analizi osredotočila predvsem na konstrukcijo spolnih razmerij in ideologij v socialistični tekstilni industriji. Takšna orientacija je po eni strani sledila statističnim podatkom (v proizvodnji tekstilne industrije so bile in so zaposlene večinoma ženske), po drugi pa predstavam o tekstilnem delavstvu v medijski ter vsakdanji govorici. Od preteklih predstav socialistične dobe pri delavkah in delavcih pa sem se vedno bolj usmerjala v to, kako predstave uporabljajo ljudje v sodobnem času.

2Kot kustosinja pripravnica sem obiskala tekstilne tovarne po Sloveniji^[kr.], ki so se ob koncu devetdesetih let zapirale, in intervjuvala nekatere tekstilne delavke, delavce, vzdrževalce in upravitelje. Pogovor z njimi me je pogosto spravljal v obup: tovarne so namreč propadale, delavke in delavci so ostajali na cesti. In tisti, ki so imeli res 'srečo', so za nizko plačo obdržali delovno mesto, njihova plača pa je zadoščala za mizerno preživetje. Spraševala sem se, kaj lahko kot raziskovalka oz. kustosinja storim? Pripravim razstavo? Napišem članek in prispevam h gori že napisanih tekstov, ki govore o problemih tekstilnih delavk in hkrati tudi sooblikujejo diskurze o njih? Kaj storiti takrat, ko problemsko polje ni le stvar analitične obdelave, temveč tudi čustveno angažira raziskovalca, ki se zato želi s svojim delom vključiti v reševanje problematike?

3Pred vstopom v muzej se nikoli nisem zamislila nad tem, kako nastane obleka, ki jo nosim. Ko pa sem vstopala v tovarne in si mašila ušesa zaradi ropotanja strojev, sem spoznavala popolnoma drugačne življenjske prostore. V preteklih časopisnih prispevkih sem spremljala delavke, ki so se spreminjale od podobe močne in vztrajne delavke po drugi svetovni vojni v podobo betežne, marljive, utrujene ter premalo plačane delavke v današnjem času. V pogovorih z njimi sem ugotavljala, kako drugačne so od predstav, ki nam jih posreduje novinarstvo.

4Moj prvi obisk v proizvodnji leta 2001, ko sem bila še zaposlena v Tehniškem muzeju, je bil voden ogled: pogovoru z vodjo proizvodnje je sledil dvourni ogled proizvodnje. Ob koncu leta 2003 sem imela pogovor pri direktorju Predilnice (pri tem mi je zelo pomagala znanka). Pisala sem mu, da bi želela večkrat obiskati proizvodnjo. Zdelo se mi je celo, da je bil direktor nad mojo idejo navdušen in bil pripravljen sprejeti vse moje želje, ki so sčasoma vse bolj samozavestno rasle. Začela sem razmišljati, kako naj pridem v tovarno oz. kako naj ostanem tam kot raziskovalka. Samo opazovanje že po spominu na prvi obisk ni bilo najbolj mikavno; stati v kotu in opazovati ljudi, ki tečejo okoli strojev, se mi ni zdelo najbolj smiselno. Proizvodnja je hrupna in prvega obiska Predilnice se najbolj spomnim po tem, da so se mi zdeli ljudje odmaknjeni ali pa so hiteli naokrog, kot bi me sploh ne bilo. Nato sem začela razmišljati, da bi se v proizvodnji zaposlila. Vse skupaj je bilo veliko bolj preprosto, kot sem si najprej predstavljala. Pristojna uslužbenka, s katero sem se dogovarjala, mi je razložila, da so prek študentskega servisa večkrat honorarno zaposlili študentke in študente za krajši čas.

5Tako je prišel prvi dan, ko naj bi vstopila v podjetje ali v fabriko, kot tovarniškemu prostoru pravijo nekateri izmed zaposlenih še danes. Malo pred šesto uro zjutraj me je vodja oddelka popeljal v proizvodno halo k mlajši ženski, ki je bila očitno vodja skupine in mi je pokazala, kaj moram delati. Z opazovanjem in posnemanjem sem poskušala slediti sodelavkam. Po eni uri se je delo spremenilo: treba je bilo vezati prejo, z nogo zaustavljati vrtenje vreten na stroju, preja pa se je zelo hitro navijala. V tistem trenutku je moja učiteljica zaúkala (zategnjeno zapela črko u) in že so pritekle delavke z vseh strani ter skupaj začele vezati prejo na stroju. Sama sem se poskušala vključiti v tok dogajanja in slediti delavkam, vendar brez večjega uspeha. Ko smo končale (oz. so končale), je moja učiteljica znova zaúkala in ob tem zagnala stroj. Meni je po eni uri dela z las kapljal pot. Pri isti skupini sem ostala tri dni. Naslednji dan sem sama pristopila k učiteljici in čakala na navodila. Vsakič, ko sem zamenjala skupino, me je vodja oddelka ali izmene peljal k eni od delavk, ki sem ji pomagala. Težko mi je bilo predvsem zato, ker sem kot novinka padla v že oblikovane skupine, med katerimi je bolj kot verbalna potekala telesna komunikacija, ki je usklajevala njihovo delovanje. Preveč je ropotalo, da bi lahko karkoli spraševala, pa tudi vedela nisem, kaj naj vprašam. Nihče mi ni namreč razložil, kako poteka delo v celoti. Predvsem pa nisem bila vajena, da sam proces učenja ni obsegal verbalnih razlag. Takšno je namreč učenje, ki sem ga vajena iz osnovne šole, gimnazije in s fakultete. Tudi pri intervjuju so delavke in delavci pogosto kazali z rokami, vodje izmen ali oddelkov pa so ob pripovedovanju skicirali svoje odgovore.

6Delavke in delavci niso bili presenečeni, da sem se zaposlila v Predilnici zaradi raziskave. Najbrž tudi zato, ker so bili, kot so rekli sami, vajeni študentov in študentk predvsem s Fakultete za tekstilno tehnologijo, ki so v Predilnici opravljali prakso ali zbirali gradivo za diplomsko nalogo. Bili pa so presenečeni nad tem, da prihajam iz Ljubljane^[kr.]. Večkrat so me vprašali: A res, iz Ljubljane^[kr.] se voziš? Čeprav je Ljubljana^[kr.] od Litije^[kr.] oddaljena le trideset kilometrov, je v simbolnem smislu za zaposlene v Predilnici, ki so pretežno lokalni prebivalci ali prihajajo iz Zasavja^[kr.], zelo daleč.

7Prvo, kar me je presenetilo že ob prvem obisku v tovarni, je bilo, da ima obiskovalec v proizvodnji pogosto občutek, da so vsepovsod sami stroji in nikjer nobenih ljudi. Potem sem začela razmišljati o tem, da ni nobene kontrole. Zdelo se mi je, da bi lahko prihajala ali odhajala, kakor bi hotela. Pred tem sem si namreč predstavljala, da proizvodnjo neprestano nadzorujejo majstri, kot vodje izmen zaposleni imenujejo še danes.⁷ Kljub temu, da kontrole nisem čutila, so moji sodelavci vedno vedeli, kje v proizvodni hali se nahajam, kdo me je učil, kaj sem naredila narobe ipd.

8Sprva sem si delavke predstavljala precej stereotipno: utrujene, neprespane, s kolobarji pod očmi, z razmršenimi lasmi v delavskih haljah. Šele po prihodu v proizvodnjo sem ugotovila, da to sploh ne drži in po nekaj dneh dela je to postal moj videz in ne njihov. Delo v proizvodnji me je utrudilo in pretreslo. Težko mi je bilo stati osem ur na nogah ob stroju v zatohlem zraku s petintridesetimi stopinjami, bolele so me noge in pekli podplati. Ko sem odhajala iz tovarne, sem se večkrat počutila, kot bi prišla iz diskoteke, saj zaradi hrupa v proizvodnji nisem ničesar slišala. V ušesih mi je tolklo, kljub temu da sem v proizvodnji nosila čepke.

9Dnevi so tekli prehitro, vedno bolj sem bila utrujena in neprespana, včasih že kar malo apatična. Med odmori v garderobi sem postala tako utrujena, da nisem več sledila pogovorom, pred strojem pa me tudi telo ni več hotelo ubogati in sem čisto po avtomatizmu v zadnjem trenutku umaknila prste pred vrtenjem vreten. Ker sem se v proizvodnji težko pogovarjala z ljudmi, sem jih začela bombardirati z vprašanji med malico v garderobi. Kasneje sem ugotovila, da tako ne gre in je bolje, če prisluhnem, sledim pogovoru, ki poteka med njimi, in se poskušam vključiti vanj.

10Po štirih tednih sem prenehala z delom v proizvodnji. Poletje leta 2004 sem preživela ob analiziranju zapiskov, z obiski in pogovori z ljudmi, ki sem jih spoznala v tovarni. Nato pa sem se oktobra leta 2004 za tri tedne ponovno zaposlila v proizvodnji.

11Ko med pisanjem uvoda razmišljam o svojem terenskem delu, se mi zdi, da sem z vstopom v tovarno želela predvsem pridobiti čim več informacij. Pa vendar je terensko delo v proizvodnji Predilnice zajelo več kot verbalno komunikacijo, saj je bilo polno pomenov, utelešenih in verbalno neartikuliranih vsebin. Pri tem ni šlo le za fizično utrujenost, bolečine v križu, vratu, nogah ali za telesne gibe, ki jih diktira delo v proizvodnji. Poleg fizičnih naporov terensko delo zajame tudi čutni in čustveni angažma. Na teren vstopamo s svojimi čustvi in se nanj tudi odzivamo tako; v interakciji z ljudmi in ob delu lahko čutimo odpor, veselje, zadovoljstvo, strah, utrujenost, jezo, nelagodje, ipd., raziskovalci spoznamo na terenu ljudi, ki jih vzljubimo in slišimo zgodbe, ki jih ne pozabimo.

12O pomenih senzoričnega védenja pri opravljanju terena je pisalo že kar nekaj raziskovalcev. Antropologi namreč ne raziskujemo le zunanjih predstav, terensko delo zajame doživeto izkušnjo (Bruner 1986: 7), ki vključuje interpretacijo izražanj ljudi in vse raziskovalčeve telesne čute (prim. Okely 1994: 49). V primeru terenskega dela v proizvodni hali tovarne je bilo senzorično spoznavanje še toliko očitnejše in konkretizirano. Vendar se zdi, da raziskovalci na terenu najprej iščemo priložnosti za verbalno komunikacijo. V primeru pričujoče monografije ne prevladuje analiza (pol)strukturiranih intervjujev, temveč predvsem terenskega dnevnika in terenskih zapiskov. Osrednji del namreč temelji na situacijskih opisih, ki so nastali na osnovi opazovanja z udeležbo.

13Z naslovom Labirinti postsocializma ne nakazujem na ujetost ljudi, temveč opozarjam na vpetost v konkretni čas ter prostor in hkrati na iskanja različnih poti. Zgodb o preteklosti je več. Delavke, delavci, sindikalisti, upravitelji, direktorji, upokojeni in še zaposleni niso pasivni prejemniki sprememb, izgubljeni v labirintih postsocializma, ampak so tisti, ki s svojim spominom vzpostavljajo nove različice preteklosti in nova doživljanja sedanjosti ter s tem kreirajo nove družbene realnosti.