/
Serijske publikacije
/
Arhivi
To delo avtorja Natalija Glažar je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna
Značilnost povojnega obdobja na turističnem področju je bilo organiziranje zveznih turističnih konferenc ter republiških regionalnih turističnih konferenc - takrat je bila to verjetno nujnost v razvoju turistične dejavnosti. Poudarek prvega turističnega obdobja 1946-1950 je vsekakor bil delavsko-množični turizem, ki seje skladal s socialistično politiko "delovnega človeka, potrebnega odmora". Šele veliko pozneje (v 60. in 70. letih) so se v slovenskem in jugoslovanskem prostoru porajale ideje o turizmu kot o gospodarski panogi, ki ima lahko pomemben delež v narodnem dohodku. Zvezne turistične konference so bile organizirane vedno v Beogradu v letih 1946, 1947 in 1949. Gre namreč za tri redne zvezne konference (1946, 1947, 1949) ter eno izredno konferenco (1947). Prva zvezna turistična konferenca je potekala od 15. do 20. 11. 1946, posebna konferenca od 13. do 15. 3. 1947, druga konferenca od 9. do 11. 12. 1947 in tretja od 31. 1. do 2. 2. 1949 (za leto 1948). Velikokrat dokumenti in podatki v fondu Komiteja za turizem in gostinstvo Vlade LRS niso ohranjeni v celoti, pač pa le fragmentarno. Regionalne konference v slovenskem merilu so prvič potekale v letu 1947, od 16. do 27. 10. 1947, in sicer v Ljubljani, Postojni, Novem mestu, Mariboru in Celju. Sledile so regionalne turistične konference od 16. 11. do 3. 12. 1948 v Ljubljani, Mariboru, Celju, Radenski Slatini, Novem mestu in Postojni. Za naslednje obdobje 1949-1950 v fondu Komiteja za turizem in gostinstvo Vlade LRS ni poročil o morebitnem poteku regionalnih konferenc. Posebno poročila o regionalnih konferencah dajejo tudi veliko statističnih podatkov o stanju turističnih objektov na Slovenskem primerjalno s položajem pred vojno, prav tako o letnem zaslužku turističnega sektorja. Čeprav centralistično, so lahko snovalci turizma vzpostavili in dopolnjevali sistem, ki je služil takratnim potrebam turizma na državno-administrativni in tudi na regionalno-lokalni ravni. Vsekakor pa so bili to temelji, ki so omogočili poznejši hitrejši razvoj domačega in tujega turizma v slovenskem in jugoslovanskem prostoru.