/
Serijske publikacije
/
Arhivi
Prispevek predstavlja prve obrtne šole na območju Kranjske. Na Kranjskem so bile ustanovljene prve strokovne šole v mestih Ljubljana in Idrija. V prvem, ker je bilo glavno deželno mesto, v drugem, ker je bilo pomembno zaradi rudnika, obe pa sta bili gospodarsko in družbeno razviti. Kot večina kulturnih, gospodarskih in šolskih središč sta privabljali izobražene posameznike. Ti so svoje znanje posredovali zainteresirani skupini ljudi. S tem so vplivali na zavest ljudi in posredno na razvoj šolstva. Za te prve učitelje, ki so orali ledino na področju strokovnega izobraževanja in hkrati izobraževanja odraslih, je značilna zelo široka izobrazba. Vsi z izjemo Janeza Kersnika v prispevku omenjeni pedagogi so bili bolj znani kot projektanti, geodeti ali zdravnikiznanstveniki. V Ljubljani je od leta 1769 do 1784 delovala Gruberjeva mehanska šola, kije poleg praktičnega uvedla še teoretični pouk. V Idriji so leta 1752 ustanovili strokovno šolo za geodete s praktičnim in teoretičnim poukom, nato (1763-1769) šolo za metalurške in kemične vede. Kasneje v prvi polovici 19. stoletja, od leta 1815 do 1850, paje v Ljubljani delovala mehanska šola, na kateri je poučeval profesor Janez Kersnik. V petdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja seje zakonsko preoblikovalo nižje, srednje in visoko šolstvo, vendar so na območju Kranjske kljub napredku, bolj kakovostni izobrazbi učnega kadra, skrbi za učbenike, učiteljske in dijaške knjižnice ostale določene pomanjkljivosti, in sicer smo imeli le šestletno osnovnošolsko obveznost, srednje šole so bile nemške, prvo nepopolno srednjo slovensko obrtno šolo smo dobili šele leta 1888, seveda temu primerno nismo imeli posebnih šol za odrasle. Ti so se izobraževali na različnih tečajih, obisk le-teh sta z dodeljevanjem štipendij omogočali država in dežela. Odrasli so se, kot je že prej pokazala praksa, vključevali v izobraževanje, ki je bilo namenjeno mladini. Ker so na področju obrtnega izobraževanja prevladovale ponavljalne nedeljske in obrtnonadaljevalne šole, kjer so bili pedagogi predvsem ljudskošolski učitelji, ni bilo več tako izjemnih splošno izobraženih posameznikov, kot so bili ti iz konca 18. in začetka 19. stoletja Območja kot so Koroška, Štajerska, Primorska, Prekmurje, pa so gravitirala k šolskim središčem, ki so bila zunaj meja današnje Slovenije, in sicer k Gradcu, Celovcu, Trstu, Gorici, Budimpešti (Zagreb). To so bila politična, gospodarska in kulturna središča, ki so bila oddaljena in pravzaprav skoraj nedostopna našemu prebivalstvu.