V prvem delu avtor rezimira glavne značilnosti poltisočletne zgodovine deželnih stanov v notranjeavstrijskih
deželah (s poudarkom na Kranjski), zlasti njihove začetke, sestavo in pristojnosti.
V drugem delu se najprej posveti pomenu (stanovskega) arhiva nasploh, njegovim začetkom in v tem kontekstu
problematiki prvotnega kranjskega lontovža na Novem trgu ter nesrečam, ki so krojile usodo najstarejšega
stanovskega gradiva. Na podlagi serije registraturnih protokolov skuša nadalje rekonstruirati sistem prvotne
ureditve, pri čemer ugotavlja, da so začeli protokole voditi leta 1591 (in ne že leta 1509), spise pa se je odlagalo
kronološko znotraj snovnih skupin, ki so se izoblikovale v letih 1591-1645. Vsi spisi v protokolih niso registrirani.
V razpravi je govor še o delovanju urada deželne registrature, zlasti o posegih (popisu) Karla Seifrida
Perizhoffa. S prvo registraturo stanovskega fonda (gradivo do leta 1782) sta se v 19. stoletju resneje spopadla še
F. X. Richter in J. Wallner; zadnji je osnoval ureditev, ki obstaja še danes. Gradivo registratur IL—IV. (1783—
1861) je bilo odlagano po registraturnem načrtu inje ohranilo prvotno ureditev. Kljub nedvomni zanimivosti pa
ni veliko v uporabi, medtem koje prva registratura dobro "oblegana".