Med drugo polovico 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so se samostojna društva uveljavila kot tipična oblika organizacije meščanske družbe. Ta proces je bil posebej pomemben za tiste narode - kot so Slovenci -, ki še niso imeli državne ureditve, in še posebej na tistih ozemljih, na katerih je slovenski narod živel v stiku z različnimi etničnimi skupinami. Od tod izhaja zanimanje zgodovinarjev za dogodke, povezane s slovenskim združevanjem v Trstu in na ozemlju, ki ga je to mesto upravljalo. Prvi pojavi takšnega združevanja v Trstu, segajo v leto 1848 in gibanje kasneje zajema vedno več slojev slovenske družbe. Od osemdesetih let naprej je značilna postopna specializacija z ustanovitvijo omrežja društev, ki želijo zadovoljiti vsako potrebo po družabnosti znotraj narodne skupnosti. Različne narodnosti so sestavljale vzporedne in samozadostne društvene kroge; opazimo lahko podobnosti in razlike v omrežjih družb, ki so jih ustanavljali Slovenci, Italijani in Nemci. Po priključitvi k Italiji je društveno gibanje Slovencev preživelo obdobje prilagajanja, ki ga je ustavilo preganjanje fašistične vlade: vsaka neuvrščena društvena dejavnost seje morala zateči k ilegali. Avtorji, ki so se ukvarjali z zgodovino slovenskega združevanja v Trstu in pokrajini, so tovrstno dokumentarno gradivo našli predvsem v državnem Arhivu, v katerem so zbrani fondi avstrijskih in kasneje italijanskih državnih uprav, ki so delovale v mestu od polovice 18. stoletja do poznega 20. stoletja. V avstrijskem sistemu je bil prvi sistematični predpis na področju društev patent, izdan 26. novembra 1852; zelo malo je bilo slovenskih društev, ki jih je le-ta uradno dovolil v avstrijskem Primorju v obdobju njegove veljave. Ustavno načelo o svobodi druženja seje uresničilo z zakonom z dne 15. novembra 1867. Po tem zakonu je bil upravni organ, kije imel pomembno vlogo ob oblikovanju društva, pokrajinska politična oblast, katere zastopnik je bilo Namestništvo s sedežem v Trstu. "Varnostna oblast", katere zastopnik je bila Uprava policije v Trstu ali razni okrajni Kapitanati, pa je imela nalogo nadzorovati redno dejavnost društev. Med akti Namestništva v Trstu so shranjene zbirke statutov, ki sestavljajo "kataster" pokrajinskih društev, kartoteko društev in akte, ki se nanašajo na ustanovitev in na poznejše spremembe pravnega položaja društev, ki so imela sedež v Primorju. Dokumentacijo o življenju društev je treba iskati predvsem v fondu Uprave policije v Trstu, ki je bila pristojna za mesto in okolico; v številnih mapah se omenjajo slovenska društva: iz preprostega branja seznama sta razvidni kakovost in raznolikost slovenskih društev iz Trsta in okolice v avstrijskem obdobju. Avstrijska zakonodaja je podvrgla pod poseben režim zadružna društva ali "industrijske in ekonomske zadruge", ki so bile gonilna sila za rast slovenske skupnosti. V tržaškem državnem arhivu Fond trgovskega in morskega sodišča vključuje akte za registracijo zadrug in celoten "Register zadrug". Po premirju iz leta 1918 je italijanska uprava v prvem obdobju imela enake pristojnosti, kot jih je imela pred njo avstrijska. Po zakonodajni združitvi so se društva Julijske krajine vključila v nov pravni sistem: v Italiji za ustanovitev društva ni bilo predpisanih dovoljenj ali uradnih prevzemov, ampak so upravni organi imeli široko diskrecijsko pravico pri razpustitvi društev. Avtoritarno nazadovanje je privedlo do oblikovanja zakona za javno varnost iz leta 1926, ki je vsa društva podjarmil državnemu nadzoru. V tem okviru je delovala Prefektura v Trstu; v njenem arhivskem fondu je v seriji "Akti kabineta" zbrano celotno gradivo, ki zadeva društva. Akti kabineta glavnega komisariata vlade (od 1952) so lahko koristni za raziskavo slovenskega druženja v sodobnem Trstu.