Otroci iz Bosne in Hercegovine v begunskih šolah v Republiki Sloveniji

Jezik: slovenski
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2004
Založnik(i): Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana
Soavtor(ji): Matevž Košir (urednik)


  • Podroben opis

    Jeseni leta 1992 je v Sloveniji začelo delovati 54 šol s programom osnovne šole za begunce. Vanje se je vključevalo 9000 otrok začasnih beguncev, poučevalo pa je 450 učiteljev beguncev iz Bosne in Hercegovine. Te osnovne šole so delovale v centrih za begunce ali v popoldanskem času v slovenskih osnovnih šolah ali drugih improviziraih prostorih. Razmere za delo so bile sprva izredno slabe, dogajalo se je celo, da so učitelji težko prišli do krede. V drugi polovici šolskega leta so se razmere izboljšale, ker so tuji darovalci prinesli učne potrebščine, ministrstvu pa je uspelo priskrbeti učbenike, pa vendar je tudi potem več otrok uporabljalo en učbenik. Poleg improvizacije in neugodnih materialnih okoliščin so bili posebnost šole njeni učitelji. Polovica jih ni imela pedagoške izobrazbe, pred vojno so bili zaposleni kot ekonomisti, inženirji, zdravniki, uradniki ali pa so bili študenti, tu pa tam celo dijaki srednjih šol. Delati so začeli kot prostovoljci brez finančne nagrade. Pozneje je ministrstvo za šolstvo in šport pri tujih darovalcih priskrbelo denar, da so bili učitelji lahko skromno nagrajeni za svoje delo. Delo učiteljev v bosanski šoli je bilo težavno tudi zaradi različnih ravni znanja otrok v istem razredu. Učenci so bili iz različnih šol. V šolah so bili tudi otroci, ki so v Republiki Bosni in Hercegovini obiskovali šole za duševno manj razvite otroke ali pa bi vanje sodili. Po uradnih podatkih je bilo v Sloveniji 31.118 ljudi s statusom začasnega begunca, med temi okrog 5459 ali 18% šoloobveznih otrok; razkropljeni so bili po vsej Sloveniji. Večina jih je našla zatočišče v petinštiridesetih slovenskih občinah; tam so bile na petinpetedestih lokacijah ustanovljene osnovne šole z bosansko-hercegovskim učnim programom. V prihodnjih letih se je število šol, učiteljev in učencev zmanjšalo, saj so se ljudje počasi vračali domov v Republiko Bosno in Hercegovino.


  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/9511
    • dcterms:title
      • Otroci iz Bosne in Hercegovine v begunskih šolah v Republiki Sloveniji
    • dcterms:creator
      • Gašper Šmid
      • Žarko Štrumbl
    • dcterms:subject
      • bosanski begunci
      • Bosna in Hercegovina
      • begunske šole
      • Bosnian fugitives
      • Bosnia and Herzegovina
      • fugitive schools
    • dcterms:abstract
      • In autumn 1992, 54 schools started the primary school programme for refugees in Slovenia. They included 9,000 children of temporary refugees who were taught by 450 refugee teachers from Bosnia and Herzegovina. These primary schools were organised in refugee centres or, in the afternoon, in Slovene primary schools or other makeshift premises. At first, the working conditions were very bad. Sometimes the teachers had no chalk to write with. In the second term of the school year the conditions improved, as foreign donors brought teaching materials and the Ministry of Education and Sport succeeded to provide textbooks. However, even after that several children had to share one book. The school was known for its resourcefulness and bad situation regarding working materials, but also for its teachers. Half of them had no teaching education. Before the war, they either worked as economists, engineers, doctors, clerks or they were university students, sometimes also secondary school students. They started working as volunteers without any financial reward. Later the Ministry of Education and Sport provided money from foreign donors, so that the teachers received a small rewardfor their work. The work of Bosnian teachers was not easy because they had pupils at different levels of learning in one class. The children came from different schools. Some of them had or should have had attended special needs schools in Bosnia and Herzegovina. Statistical information shows that 31,118 people had the status of a temporary refugee in Slovenia, and that 5,459 of them or 18% were school-aged children. They lived in different parts of Slovenia. Most of them found refuge in 45 Slovene municipalities. Schools with Bosnian curriculum were formed on 55 locations. In the following years the number of schools, teachers and pupils decreased, as refugees gradually returned to the Republic of Bosnia and Herzegovina.
      • Jeseni leta 1992 je v Sloveniji začelo delovati 54 šol s programom osnovne šole za begunce. Vanje se je vključevalo 9000 otrok začasnih beguncev, poučevalo pa je 450 učiteljev beguncev iz Bosne in Hercegovine. Te osnovne šole so delovale v centrih za begunce ali v popoldanskem času v slovenskih osnovnih šolah ali drugih improviziraih prostorih. Razmere za delo so bile sprva izredno slabe, dogajalo se je celo, da so učitelji težko prišli do krede. V drugi polovici šolskega leta so se razmere izboljšale, ker so tuji darovalci prinesli učne potrebščine, ministrstvu pa je uspelo priskrbeti učbenike, pa vendar je tudi potem več otrok uporabljalo en učbenik. Poleg improvizacije in neugodnih materialnih okoliščin so bili posebnost šole njeni učitelji. Polovica jih ni imela pedagoške izobrazbe, pred vojno so bili zaposleni kot ekonomisti, inženirji, zdravniki, uradniki ali pa so bili študenti, tu pa tam celo dijaki srednjih šol. Delati so začeli kot prostovoljci brez finančne nagrade. Pozneje je ministrstvo za šolstvo in šport pri tujih darovalcih priskrbelo denar, da so bili učitelji lahko skromno nagrajeni za svoje delo. Delo učiteljev v bosanski šoli je bilo težavno tudi zaradi različnih ravni znanja otrok v istem razredu. Učenci so bili iz različnih šol. V šolah so bili tudi otroci, ki so v Republiki Bosni in Hercegovini obiskovali šole za duševno manj razvite otroke ali pa bi vanje sodili. Po uradnih podatkih je bilo v Sloveniji 31.118 ljudi s statusom začasnega begunca, med temi okrog 5459 ali 18% šoloobveznih otrok; razkropljeni so bili po vsej Sloveniji. Večina jih je našla zatočišče v petinštiridesetih slovenskih občinah; tam so bile na petinpetedestih lokacijah ustanovljene osnovne šole z bosansko-hercegovskim učnim programom. V prihodnjih letih se je število šol, učiteljev in učencev zmanjšalo, saj so se ljudje počasi vračali domov v Republiko Bosno in Hercegovino.
    • dcterms:publisher
      • Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Matevž Košir (urednik)
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:714
    • dcterms:language
      • slv
    • dcterms:isPartOf