Terensko raziskovanje ohranjenosti in odnosa do izseljenskega arhivskega gradiva slovenskih
društev (delno tudi knjižnega in muzealskega) v Franciji in Luksemburgu maja 2003 je pokazalo, da
je arhivsko gradivo slabo ohranjeno, in da je to posledica pogleda nanj kot na aktualno gradivo in ne
kot na del kulturne dediščine priseljenske in izseljenske države. Velik prelom je pomenil razkroj
Jugoslavije, saj so mnoga društva "ugasnila" in z njimi tudi njihovo gradivo. Nekatere kategorije
društvenega gradiva hranijo upravni ali sodni organi priseljenske države kot dokumentacijo, ki so jo
sicer morala društva obvezno pošiljati (statuti, seznami članov, zapisniki občnih zborov, finančna
poročila ipd.). Vendar to ne kaže vse društvene dejavnosti. V Franciji postajajo društva vedno bolj
francoska, kar ne pomeni, da bodo imela večji posluh za hrambo lastnega arhivskega gradiva.
Spreminja se tudi njihova vsebina, saj je od nekdanjih kulturnih, izobraževalnih, socialnih in
družabnih funkcij živa le še slednja, z izjemo pevskih zborov pri nekaterih društvih in sicer vedno bolj
pojenjajočega pouka slovenskega jezika. Mladine delo v društvih ne zanima. Obstoječe arhivsko
gradivo društev in posameznikov bi bilo lahko zbrano v nastajajočem kulturnem centru v Parizu, a je
to težko pričakovati, kot tudi sistematično pomoč iz Slovenije pri iskanju, popisovanju in ureditvi ali
prenosu gradiva v Slovenijo.