Leta 1907 v Piranu rojeni Diego de Castro je večji del svojega otroštva preživel na posestvu svoje družine v Savudriji. Prav spomini na ta del predvojne piranske občine imajo zato v njegovem avtobiografskem opusu eno izmed privilegiranih, osrednjih mest. V “Spominih devetdesetletnika” (“Memorie di un novantenne” 1999) je nato, ko je opisu življenja v družinski vili in njeni okolici posvetil nekaj najlepših odlomkov, značilno zapisal: “Lahko bi nadaljeval še stran za stranjo, kajti spomini iz otroštva oblegajo duha toliko bolj, kolikor starejši si.” Tu je torej najprej Savudrija kot “locus amoenus”, ‘kraj lepote in prvinske varnosti’, kakršno je doživljal še kot otrok v krogu družine in številnih dvonožnih in štirinožnih prijateljev v letih pred prvo svetovno vojno, ko je tod vladal nacionalno heterogeni in v marsičem nadnacionalni habsburški imperij. Tega “včerajšnega sveta”, ki je imel po njegovih opisih sodeč skoraj obrise preproste idile, je bilo dokončno konec ob izbruhu prve svetovne vojne. Z vstopom Italije v vojno je promontorij, ki zapira vhod v Tržaški zaliv, čez noč postal, kot je zapisal sam, “ena izmed strateško najbolj pomembnih točk italijansko-avstrijske fronte”. V “Spominih devetdesetletnika”, a tudi v drugih De Castrovih spominskih pričevanjih, je mogoče tudi skozi prizmo malega savudrijskega mikrokozmosa slediti valovom velikih zgodovinskih sprememb, ki so v dvajsetem stoletju – stoletju podivjanih nacionalizmov in dveh svetovnih vojn – temeljito preoblikovale pokrajino njegovega otroštva. V njih je v svoji odrasli dobi, v času povojnega razmejevanja med Italijo in Jugoslavijo, aktivno in pomembno sodeloval tudi sam.