Prispevek se navezujoč na teorije socialnega konstrukcionizma in poststrukturalizma ukvarja z narativno oziroma diskurzivno konstitucijo spominjanja, še zlasti pa z “geno-tekstom simbolizacije” (Julia Kristeva), ki temelji na predjezikovni artikulaciji, povezani z modaliteto primarnega procesa. V središču pozornosti je vprašanje: kako se ta artikulacija, ki preči telo in subjekt, razodeva v pričevanjski literaturi (literarnih zapisih, spominih, narativnih intervjujih) preživelih iz fašističnih in nacističnih koncentracijskih taborišč s posebnim ozirom na koroške in primorske Slovencev. Iz analize gradiva izhaja: Kadarkoli so posamezniki ali kolektivi izpostavljeni tako imenovanim man-made-disasters, nastane neobvladljivo poželenje, da doživeto fiksirajo v memoriji in sporočajo prihodnjim rodovom (generacijam). Prispevek se sooča tudi z zagato neizrekljivosti ter “narativnim glajenjem”, ki odgovarja težnji po združitvi različnih “subjektnih pozicij” ter po pre-živetju in kontinuiteti obstoja. Vendar ta težnja ne more prekriti zareze, ki se izpričuje v občutju, kot da bi preživeli imeli dve identiteti. Pisatelj Boris Pahor, ki je preživel več nacističnih koncentracijskih taborišč, je prav v tem smislu zapisal: “On pred Nemčijo in po njej – kdo ve, če se bosta ta dva človeka kdaj srečala.” Zareza, ki jo je sprožilo življenje v “skrajnih razmerah”, se izpričuje v preobrazbi sebstva, kar pomeni, da evocira proces psihične predelave, ki nikdar ne preneha.