Prispevek obravnava asimilacijo in različne identitete, ki se pojavljajo v Kanalski dolini in na južnem Koroškem. Večina starejših Kanalčanov pripada identifikacijskemu tipu tradicionalistov, angažiranih borcev in deloma tudi prilagojenih; pri mlajši generaciji pa se jezikovna zmožnost v obeh avtohtonih jezikih, slovenščini in nemščini, izgublja. Odseljevanje in mešani zakoni proces asimilacije še zaostrujejo, tako da pri večini ostaja samo še neke vrste simbolična etničnost. Na južnem Koroškem pa izgube jezika vsaj pri tistih Slovencih, ki so tesno povezani z dvojezičnim šolskim sistemom in s kulturnimi društvi, skorajda ni. Kjer pa te povezanosti ni, tam je proces asimilacije občutnejši, kajti prav v omenjenih krogih želja po brezkonfliktnem sožitju z večinskim narodom utrjuje uporabo skupnega »večinskega jezika« in poudarjanje dvojezičnosti ter dvojnih ali mešanih identitet.