Mladi cesar Franc Jožef I. je 8. junija 1849 potrdil načrt o uvedbi orožništva v celotnem avstrijskem cesarstvu. Za to odločitev je bilo več razlogov, na primer dobre izkušnje s to varnostno silo v drugih državah pa tudi v Lombardiji ter Južni Tirolski, neprimernost vojske za vzdrževanje notranje varnosti v nastajajoči pravni državi, potreba državnega uradništva pri zagotavljanju izpolnjevanja predpisov, slabše izkušnje z narodnimi stražami, uvajanje občinske samouprave, ki je prevzela tudi del nalog na varnostnem področju itd. Sprva je bilo v državi 16, nato pa 19 orožniških polkov. Eden od njih je imel sprva sedež v Ljubljani, nato pa v Trstu. Leta 1866 je prišlo do nove organiziranosti orožništva in Ljubljana je postala sedež 13. deželnega orožniškega poveljstva. To je povezovalo orožniške enote na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in v Primorju, torej na celotnem ozemlju Avstrije, kjer so živeli Slovenci, razen Prekmurja. Tedaj je na sedanjem ozemlju Republike Slovenije delovalo 63 orožniških postaj z 291 možmi, na orožnika je prišlo 2756, na orožniško postajo pa 13.152 prebivalcev.