logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Serijske publikacije

/

Arhivi

Stanovanjska zaščita po prvi svetovni vojni v Sloveniji


Avtor(ji):France Kresal
Soavtor(ji):Matevž Košir (ur.)
Leto:2005
Založnik(i):Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:besedilo
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja France Kresal je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Ime:ARHIVI_2005-2.pdf
Velikost:26.57MB
Format:application/pdf
Odpri
Prenesi
Opis
Stanovanjska zaščita je bila po prvi svetovni vojni pomemben socialnopolitični ukrep države za reševanje stanovanjskih problemov in ublažitev socialne stiske materialno najbolj ogroženih ljudi, predvsem delavstva. Trajala je od decembra 1918 do maja 1928. Za tovrstno zaščito so skrbeli najprej stanovanjski uradi pri občinah, od leta 1925 pa so delovala stanovanjska sodišča po sodnih okrajih. V revolucionarnih razmerah po prvi svetovni vojni je slovenska Narodna vlada uvedla sistem začasnih rekvizicij odvečnih in praznih stanovanj ter odvečnih stanovanjskih prostorov. Vsak je imel pravico samo do enega stanovanja. Zaradi velike stanovanjske stiske v mestih in industrijskih središčih po prvi svetovni vojni je Narodna vlada SHS v Ljubljani že 6. decembra 1918 izdala Uredbo o pravici občin do posega po stanovanjih. Hišni lastniki, ki so imeli po več stanovanj, ali pa v svojih stanovanjih niso uporabljali vseh stanovanjskih prostorov, so morali to prijaviti pristojnim občinam, sicerje sledila kazen 6 tednov zapora, 5.000 K globe ali pa še strožja kazen. Delavska in socialna stanovanja so bila majhna in bilo jih je premalo. Prevladovala so enosobna. Tudi v barakarskih naseljih je bilo skoraj tričetrt stanovanj enosobnih. Najemniška stanovanja so bila draga in za povprečnega delavca takrat predraga, za socialno prizadeto prebivalstvo pa nedosegljiva. Razmeroma veliko je bilo takoimenovanih režijskih stanovanj v lasti delodajalcev - ti so jih gradili za svoje zaposlene delavce. Kljub razmeroma živahni gradbeni dejavnosti po prvi svetovni vojni je bila stanovanjska stiska huda. Stanovanjska zaščita po prvi svetovni vojni je bila potrebna, bila je koristna in bila je tudi učinkovita, čeprav je trajala samo deset let po vojni. Prvo desetletje po vojni je največje stanovanjske probleme reševala stanovanjska zaščita, drugo desetletje pa večja gradnja delavskih in socialnih stanovanj ter zidava lastniških stanovanj in delavskih hiš v okviru zadrug.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/9369
    • naslov
      • Stanovanjska zaščita po prvi svetovni vojni v Sloveniji
      • The housing protection after World War One in Slovenia
    • ustvarjalec
      • France Kresal
    • soavtor
      • Matevž Košir (ur.)
    • predmet
      • socialna politika
      • delavstvo
      • stanovanjska zaščita
      • stanovanja
      • stanarine
      • gradnja stanovanj
      • social policy
      • working class
      • housing protection
      • flats
      • rents
      • building of flats
    • opis
      • The housing protection after World War One was a significant social-political measure of the state for solving of the housing problems and alleviation of the social distress, felt by those materially most handicapped people, especially the working class. It lasted from December 1918 till May 1928. At the beginning the housing protection was carried out by the housing offices of the municipality, while from the year 1925, the housing courts in court circuits were taking an active part in this field. In the revolutionary circumstances following World War One, the Slovene National government introduced a system of provisional requisition of the redundant and empty apartments, as well as the redundant rooms in apartments. Each person had the right to have only one apartment. Because of the great housing problem in towns and industrial centres, following World War One, the National government of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, enacted the Resolution on the municipalities' right of intervention regarding the apartments. The house owners, who owned several apartments, or did not use all the rooms in their apartments, had to report that to the competent municipalities, otherwise they were sentenced to 6 weeks of prison and a fine of 5.000 crowns, or they were threatened by an even more rigorous punishment. The workers' and social flats were small and their number was far too small. Most of them were one piece flats. In the hutments almost tree thirds of the flats were one piece flats. The flats on hire were expensive, too expensive for an average worker of that time, and totally unattainable for the socially handicapped population. There were relatively a lot of so-called managementflats, owned by the employers, who had had them intentionally built for the workers they employed. In spite of a very lively building activities following World War One, the housing distress was very great for the majority of the working class. The housing protection after World War One was necessary, it was useful and effective as well, although it lasted for only ten years following the war. During the first decade after the war, the housing problems were solved by the housing protection, during the second decade by a more intensive building of workers' and social flats, as well as by the cooperative building ofproprietorialflats and workers' houses.
      • Stanovanjska zaščita je bila po prvi svetovni vojni pomemben socialnopolitični ukrep države za reševanje stanovanjskih problemov in ublažitev socialne stiske materialno najbolj ogroženih ljudi, predvsem delavstva. Trajala je od decembra 1918 do maja 1928. Za tovrstno zaščito so skrbeli najprej stanovanjski uradi pri občinah, od leta 1925 pa so delovala stanovanjska sodišča po sodnih okrajih. V revolucionarnih razmerah po prvi svetovni vojni je slovenska Narodna vlada uvedla sistem začasnih rekvizicij odvečnih in praznih stanovanj ter odvečnih stanovanjskih prostorov. Vsak je imel pravico samo do enega stanovanja. Zaradi velike stanovanjske stiske v mestih in industrijskih središčih po prvi svetovni vojni je Narodna vlada SHS v Ljubljani že 6. decembra 1918 izdala Uredbo o pravici občin do posega po stanovanjih. Hišni lastniki, ki so imeli po več stanovanj, ali pa v svojih stanovanjih niso uporabljali vseh stanovanjskih prostorov, so morali to prijaviti pristojnim občinam, sicerje sledila kazen 6 tednov zapora, 5.000 K globe ali pa še strožja kazen. Delavska in socialna stanovanja so bila majhna in bilo jih je premalo. Prevladovala so enosobna. Tudi v barakarskih naseljih je bilo skoraj tričetrt stanovanj enosobnih. Najemniška stanovanja so bila draga in za povprečnega delavca takrat predraga, za socialno prizadeto prebivalstvo pa nedosegljiva. Razmeroma veliko je bilo takoimenovanih režijskih stanovanj v lasti delodajalcev - ti so jih gradili za svoje zaposlene delavce. Kljub razmeroma živahni gradbeni dejavnosti po prvi svetovni vojni je bila stanovanjska stiska huda. Stanovanjska zaščita po prvi svetovni vojni je bila potrebna, bila je koristna in bila je tudi učinkovita, čeprav je trajala samo deset let po vojni. Prvo desetletje po vojni je največje stanovanjske probleme reševala stanovanjska zaščita, drugo desetletje pa večja gradnja delavskih in socialnih stanovanj ter zidava lastniških stanovanj in delavskih hiš v okviru zadrug.
    • založnik
      • Arhivsko društvo Slovenije
    • datum
      • 2005
    • tip
      • besedilo
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd